Z uporabo vseh najmodernejših rešitev (toplotne črpalke, pasivna gradnja ...) bo poraba energije v prihodnjih letih vse manjša, a poraba električne energije bo drastično naraščala. Uporabljali bomo vse manj fosilnih virov, še zlasti v prometu in pri ogrevanju, in jih nadomestili z elektriko. Evropa se je ob stopnjujočih zahtevah, ki jih narekujeta zeleni prehod in pariški sporazum, znašla na prelomni točki. Slovenija ni izjema. A naša država se na tem področju vrti v začaranem krogu.
Od gradnje šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) nismo zgradili niti enega energetskega proizvodnega objekta. V zadnjem času se največ govori o drugem bloku Jedrske elektrarne Krško (JEK 2), ki bi ga lahko v najboljšem primeru priključili v sistem okoli leta 2040. Takrat TEŠ predvidoma že davno ne bo več obratoval. V tem obdobju se bo razkorak med porabo elektrike in domačo proizvodnjo drastično povečal. Trenutno nimamo niti ene pomembne energetske investicije, ki se bo zagotovo gradila. Čedalje več imamo nepredvidljivih sončnih elektrarn, nimamo pa tehnologij za hrambo presežkov s soncem proizvedene elektrike. Ob vsesplošni vnemi gradnje sončnih elektrarn prenosno omrežje počasi, a zanesljivo kolapsira. »Ne energetski, ampak politični lobiji delajo za to, da postanemo odvisni, in žal je Slovenija del evropskih energetskih zablod. Delajo se tektonske napake, ampak vidne bodo šele čez 20 ali 30 let,« opozarja predsednik Gospodarske zbornice Slovenija Tibor Šimonka.
Težava 1: JEK 2
Ob napovedi, da se bomo za investicijo odločili na referendumu okoli leta 2027, so vse glasnejši pozivi tako iz gospodarstva kot iz energetike, da je to povsem nesmiselno. »Trdno verjamem, da danes razpolagamo z vsemi potrebnimi podatki, ki jih terja odločitev na referendumu. Nobenega razloga ni, da bi s tem čakali,« je izpostavil dolgoletni predsednik uprave Jedrske elektrarne Krško, danes pa njen nadzornik Stane Rožman. »Odločimo se vendar. Odločimo se jutri,« je pozval.
Speljati referendum »jutri« je sicer težje, saj bi bilo treba referendumsko vprašanje najbrž vezati na neki (zakonski) akt, specialni zakon o JEK 2 pa se šele pripravlja. Taki pozivi podpornikov drugega bloka so razumljivi in smiselni, saj bi bila po besedah Dejana Paravana, generalnega direktorja Gen energije, podpora projektu, če bi bil referendum jutri, sodeč po njihovih javnomnenjskih anketah približno dvotretjinska. Tudi Šimonka navaja, da projekt podpira 70 odstotkov v njihovo anketo vključenih gospodarskih subjektov.
Toda kaj se bo zgodilo, če zakon o JEK 2 na referendumu zavrnemo? V tem trenutku v državi nimamo nobene alternative, nobenega primerljivega energetskega projekta, ki bi ga lahko udejanjili v primeru ljudske zavrnitve projekta JEK 2. Ob morebitni odločitvi za gradnjo JEK 2 bi po drugi strani morali najti 10 milijard evrov, ki jih investitor sam nima. »Ko bo treba JEK 2 financirati, se bo to poznalo pri cenah elektrike ali pri davkih,« je jasen Miroslav Babić iz družbe Indigo Consulting. Kot je izpostavil Paravan, želijo pri projektu sodelovati različni deležniki, zato je treba doreči, s katerimi od teh bo Gen energija nadaljevala pogovore, in nato čim prej opredeliti medsebojni odnos ter sestaviti finančno konstrukcijo. Ta bi lahko bila končana čez dve leti.
Težava 2: omrežje
Evropske in nacionalne energetske zahteve nalagajo zagotovitev tako imenovanih sistemskih rezerv, torej plinskih enot, približno toliko velikih kot največja proizvodna enota. V primeru gradnje JEK 2 potrebujemo še vsaj dva nova plinska bloka, ki nista predvidena v nobenih proračunskih ali strateških dokumentih. »Nobena druga država nima takega izziva, kot ga ima Slovenija. Zato menim, da je treba k reševanju pristopiti regijsko,« je rekel Paravan.
Še več, izpostavlja eden ključnih pripravljalcev nacionalnega evropskega in podnebnega načrta (NEPN) Stane Merše, če želimo postati podnebno nevtralni, potrebujemo vse vire, ne le jedrske elektrarne. Toda da bi omrežje lahko vse te razpršene vire podpiralo, bo v prihodnjem desetletju treba vanj vložiti 3,4 milijarde evrov, kar je po besedah generalnega direktorja Elesa Aleksandra Mervarja »z obstoječim kadrom in obstoječimi viri nemogoče«. Po njegovih podatkih smo doslej v omrežje vlagali 140 milijonov evrov na leto, morali pa bi še 200 milijonov na leto več. »Najlažje je reči: distribucijski sektor naj zgradi. Toda ali smo pripravljeni plačati dvakrat dražjo omrežnino? Ta trenutek nimamo razčiščenih virov financiranja v prihodnje, ne vemo, od kod bomo črpali potrebnih 3,4 milijarde evrov.«
Težava 3: uvozna odvisnost
ali višje položnice
Kaj to pomeni za državo, nakazuje že današnja situacija: po projekcijah vodilnih energetikov v državi je ob ustavljenem JEK, kjer odpravljajo puščanje, in neoptimalnem obratovanju TEŠ uvozna odvisnost naše države 45-odstotna. »Smo na območju z najvišjimi cenami in najvišjimi uvoznimi deleži,« opozarja Mervar, »in bolj ko smo uvozno odvisni, bolj smo izpostavljeni cenam na trgu.« Tudi NEPN predvideva tolikšno uvozno odvisnost – toda ali je to strateško smotrno? Glede na to, da smo popolnoma uvozno odvisni od naftnih derivatov in plina, bi moral biti cilj, da smo vsaj na področju električne energije samozadostni, meni Paravan.
Toda ne le uvozna odvisnost, tudi samozadostnost bo stala – državljane. V Sloveniji še ne vemo, kdo in koliko bo investiral v energetiko, skoraj zagotovo pa se bo to odrazilo v končni ceni elektrike. Če zeleni prehod ni le puhlica v strateških dokumentih, nas gotovo čaka (vsaj) dražja omrežnina, kot je že nekajkrat opozoril Mervar.
