Pred začetkom šolskega leta ravnatelji preštevajo, koliko učencev se bo letos izobraževalo na domu. Takšnih je bilo lani več kot predlani. Strokovnjaki ocenjujejo, da je bila to posledica nestrinjanja staršev z epidemiološkimi ukrepi. Letos kaže, da bo odločitev za izobraževanje doma manj.
Zadnja leta je v Sloveniji naraščalo število učencev, ki so se izobraževali doma. V šolskem letu 2021/2022 se je tako izobraževalo 1608 učenk in učencev, leto prej pa zgolj 687. Porast je po ocenah pedagoških strokovnjakov posledica negotovih razmer, ki jih je prinesla epidemija. »Za novo šolsko leto podatkov še ni, saj morajo starši šolo, na katero je otrok vpisan, o tem obvestiti najpozneje do začetka šolskega leta,« so včeraj sporočili z ministrstva za izobraževanje. Po trenutnih predvidevanjih bo ta trend letos vendarle nekoliko upadel, saj se v šolskem prostoru ne napovedujejo več tako rigorozni epidemiološki ukrepi kot doslej. To nakazujejo tudi trenutne prijave izobraževanja na domu na posameznih šolah.
Ravnatelj osnovne šole Zbora odposlancev Kočevje Peter Pirc pravi, da je pri njih za izobraževanje na domu letos prijavljena zgolj ena učenka, lani pa se je na tak način šolalo pet učencev. Po Pirčevih izkušnjah si učenci izobraževanja na domu niti ne želijo podaljševati v prihodnja leta. »Moje osebno mnenje in mnenje našega šolskega aktiva je, da je šola smiselna le v živo, razen če so ovira za obiskovanje šole zdravstvene težave,« pravi ravnatelj.
»Predvsem je popolnoma nedopustno, da je lahko otrokov učitelj doma kdor koli, s kakršno koli izobrazbo, medtem ko zakonodaja za vsak predmet v šoli natančno predpisuje, kdo ga lahko uči,« opozarja kočevski ravnatelj Peter Pirc.
Tudi Mojca Mihelič, ravnateljica ljubljanske osnovne šole Danile Kumar, opaža, da imajo trenutno manj prijav za alternativni način izobraževanja. »Lani je doma ostalo deset učencev, letos je trenutno prijavljenih pet,« je povedala. Sama je prepričana, da izobraževanje na domu ni dobra rešitev. »Temeljna funkcija šole je socializacija. Izobraževanje doma podpiram zgolj izjemoma, če gre za zdravstvene zadržke,« je povedala tudi Miheličeva.
Profesorica razvojne psihologije s filozofske fakultete v Ljubljani Ljubica Marjanovič Umek ocenjuje, da je izobraževanje na domu lahko uvedeno kot izjema, denimo tedaj, »ko otrok zaradi objektivnih pogojev, na primer daljšega službovanja staršev v tujini, ne more fizično obiskovati šole«. Zasebni učitelj oziroma starš otroka prikrajša za zelo pomembno socializacijsko vlogo, ki jo opravlja šola, dodaja profesorica. »V šoli gre navsezadnje tudi za predmetno uravnotežen program, ko so pomembna vsa področja otrokovega razvoja in učenja,« pojasnjuje.
Šolanje na domu poznajo skoraj vse evropske države in je odraz pravice staršev, da vzgajajo svoje otroke skladno s svojimi vrednotami in življenjskimi izbirami, alternativni koncept izobraževanja opisuje profesorica pedagogike z ljubljanske filozofske fakultete Klara Skubic Ermenc. »Prav je, da je omogočeno tudi pri nas, tako kot je omogočeno zasebno šolstvo. Prav je tudi, da šolske oblasti šolanje na domu do neke mere regulirajo in izvajajo nadzor,« pravi. Toda dejstvo, da se delež šolanja na domu v Sloveniji izjemno hitro povečuje, je skrb vzbujajoče, dodaja. »Številke kažejo, da se je največji porast zgodil v času epidemije, kar je gotovo posledica nestrinjanja staršev z ukrepi za zajezitev epidemije. Toda številke so rasle že tudi pred tem. Vzrok za to pa je po mojem mnenju kritičen odnos staršev do institucionalne vzgoje in izobraževanja nasploh, kar pošilja tako šolam kot oblastem pomembno sporočilo,« ocenjuje profesorica.
Umirjanje trenda
Na osnovni šoli Koper sicer prav tako ugotavljajo, da se je obseg zahtev za domače izobraževanje nekoliko zmanjšal – z lanskih šest na letošnje (predvidoma) štiri učence. »Menimo, da šolanje na domu ni optimalna izbira, razen ko objektivne okoliščine, na primer zdravstvena ogroženost, res silijo v to,« sta sporočili ravnateljica Ingrid Poropat in šolska svetovalna delavka, psihologinja Marina Makor. Hitro se lahko namreč pripeti, da otrok ne dobi vsega znanja, ki bi ga pridobil v šoli, ugotavljata.
Tanja Grünfeld, ravnateljica ljubljanske osnovne šole Toneta Čufarja, je letos – za zdaj – prejela obvestilo, da se bosta doma izobraževala dva učenca. Lani so bili takšni štirje. »Število otrok, ki se šolajo na domu, se običajno giblje od enega do treh otrok,« je povzela dolgoletno statistiko. »Posebnih pozitivnih ali negativnih stališč do te možnosti sicer v našem kolektivu nismo zaznali,« je opisala odnos učiteljev na njihovi šoli do izobraževanja na domu. »Težavo pa gotovo predstavljajo zmotna pričakovanja staršev, da se bo otrok med šolskim letom lahko občasno vključeval v pouk,« je dodala. Takšnega prehajanja med statusi namreč zakonodaja ne predvideva.
Z osnovne šole Cirkovce so včeraj sporočili, da so se z novo izkušnjo soočili prav letos. Pri njih še nikoli doslej niso imeli učenca, ki bi se šolal od doma, za šolsko leto 2022/2023 pa je ravnateljica Ivanka Korez prejela obvestilo staršev enega od učencev, da se bo izobraževal na domu. Gospa Korez je sicer do takšnega načina izobraževanja skeptična, saj jo skrbi »pomanjkanje pridobivanja socialnih veščin«.
Opozorila strokovnjakov
Pedagoški strokovnjak, profesor Damijan Štefanc z ljubljanske filozofske fakultete, je prepričan, da bi moralo biti izobraževanje na domu »sistemska rešitev, namenjena otrokom, ki šole iz objektivnih oziroma dobro argumentiranih razlogov ne morejo obiskovati«. Tak razlog je na primer dolgotrajna bolezen. »Imam pa resne pomisleke, ko se takšna sistemska rešitev izkorišča za to, da starši zaradi povsem subjektivnih prepričanj otroka prikrajšajo za izobraževanje v šoli,« pravi Štefanc. Meni, da bi morali kot država in kot družba narediti vse, da vsem otrokom zagotovimo primerljivo kakovost splošne osnovnošolske izobrazbe. Poziva k sistemski rešitvi, zlasti k opredelitvi pogojev, pod katerimi se otrok lahko izobražuje na domu. »Po drugi strani pa bi morali staršem in otrokom, ki so se primorani izobraževati na domu zaradi objektivnih razlogov, omogočiti tudi ustrezno pedagoško pomoč in podporo, da bi se takšno izobraževanje po kakovosti in pedagoški ustreznosti čim bolj približalo izobraževanju v šoli,« pravi Štefanc.
Raziskovalka Eva Klemenčič s Pedagoškega inštituta prav tako meni, da gre pri izobraževanju na domu za »izkoriščanje sistema«. »Zakonodajalec, ki je to možnost predvidel v prvi in doslej največji reformi šolstva v 90. letih, je to ponudil zgolj kot izjemo. Verjetno je čas, da se to zakonsko možnost omeji. V času šolanja na daljavo smo namreč videli, kako močno negativen psihosocialni učinek je to imelo na učence in kako so se z veseljem vrnili v šolo. Poleg tega je nadzor nad izobraževanjem na domu pomanjkljiv,« opozarja raziskovalka. »V Sloveniji ni raziskav o tem, kakšno je znanje otrok pri predmetih, pri katerih preverjanja znanja ni. Prav tako ni preverjeno, ali imajo pomanjkljivo znanje pri določenih vsebinah, ko se vpisujejo v srednjo šolo,« še dodaja Eva Klemenčič.
Z ministrstva za izobraževanje so sporočili, da pri izobraževanju na domu pripravljajo zakonske spremembe »predvsem v želji, da bi vsi učenci imeli možnost doseganja enakovrednega standarda«.
