Na inštitutu za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti so zaključili raziskavo, v kateri so ugotavljali, ali je prepoved približevanja v Sloveniji učinkovit ukrep za preprečevanje (nadaljnjega) družinskega nasilja. Vodja raziskave profesorica dr. Katja Filipčič pojasnjuje, da v 79 odstotkih primerov nasilneži ne kršijo prepovedi približevanja, kršitve prepovedi pa na srečo tudi zelo redko privedejo do fizičnega nasilja. Pod črto tako dr. Filipčič ocenjuje, da ukrep prepovedi približevanja deluje relativno učinkovito – tudi v primerjavi s tujino, saj mednarodne raziskave zaznavajo, da nasilneži v povprečju kršijo 40 odstotkov izrečenih prepovedi približevanj. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje, ali bi morala policija po tem ukrepu poseči pogosteje.

Pri mednarodnih primerjavah je sicer treba biti pazljiv, saj posamezne države različno urejajo prepoved približevanja in tudi njeno trajanje. Kot razlaga dr. Filipčič, so na pravni fakulteti v projektu, katerega naročnica je bila slovenska policija, preučili 10-odstotni vzorec vseh prepovedi približevanja, ki so jih izrekli med letoma 2016 in 2021. Gre za prepoved, ki jo policisti praviloma izrečejo že ob posredovanju in ki sprva velja 48 ur, nato pa preiskovalni sodnik preveri upravičenost prepovedi in jo navadno podaljša do 15 dni. Kasneje lahko sodišče na zahtevo žrtve prepoved približevanja še podaljšuje.

Polovica kršitev prek SMS

Policija letno izreče okoli 1000 prepovedi približevanja, raziskovalci pa so pregledali 533 spisov iz časovnega obdobja petih let. Kršitve prepovedi približevanja so opazili v 21 odstotkih primerov, med katerimi se jih je več kot polovica nanašala na nedovoljene stike prek telekomunikacijskih sredstev, praviloma prek SMS-sporočil. Med njimi so bili grožnje, opravičila, prošnje ... V pregledanem vzorcu je v enem odstotku prišlo tudi do lažjega fizičnega nasilja, hujših primerov fizičnega nasilja pa v vzorcu niso našli.

Ker se občasno v obdobju prepovedi približevanja zgodi celo umor, so ločeno pridobili še več kot sto sodb družinskih umorov in odkrili tri primere, v katerih je do umora prišlo med izrečeno prepovedjo približevanja. Glede na poročila medijev je bilo tovrstnih primerov dejansko še nekoliko več, vendar raziskovalci niso mogli priti do prav vseh sodb.

»Na podlagi podatkov iz raziskave lahko zaključimo, da je ukrep prepovedi približevanja uspešen ukrep. Seveda bi bil lahko še uspešnejši, ampak mislim, da moramo biti realni,« ocenjuje dr. Katja Filipčič. Zavedati se je namreč treba, da je ravnanje posameznikov nemogoče napovedati stoodstotno zanesljivo. Profesorica pravne fakultete je ob tem izpostavila pomembno pomanjkljivost raziskave, ki se je osredotočila le na primere, v katerih je policija izrekla prepoved približevanja. Smiselno bi bilo namreč pregledati primere družinskega nasilja, v katerih se policija ni odločila za prepoved približevanja, predvsem ko gre »zgolj« za grožnje. So pa že v aktualni raziskavi ugotovili, da je v približno desetih odstotkih policija prepoved približevanja odredila že na podlagi groženj in drugih vrst psihičnega in verbalnega nasilja, tako da fizično nasilje v praksi ni edini pogoj za izrek prepovedi približevanja.

Nadzor je včasih pomanjkljiv

Policija ima sicer navodila, da žrtve družinskega nasilja, ki jih varuje prepoved približevanja, vsakodnevno obišče in preveri situacijo. Raziskava je pokazala, da so v dobri polovici primerov dejansko vsak dan obiskali žrtev, v slabi polovici pa ne. To sicer ne pomeni, da žrtev sploh niso obiskovali, so pa kakšen dan preskočili ali obisk nadomestili s telefonskim klicem. »Nismo pa odkrili nikakršne povezave – da bi bilo torej več kršitev prepovedi približevanja v tistih primerih, ko je policija manjkrat obiskala žrtev,« pravi dr. Filipčič, ki bo na podlagi raziskave predlagala tudi nekaj drobnih zakonskih sprememb, sicer pa ocenjuje, da je zakonodaja na področju družinskega nasilja dobra. »Mislim, da je treba na področju nasilja v družini energijo usmerjati predvsem v čim boljše izvajanje zakonodaje. Veliko se je sicer že spremenilo na bolje, je pa še prostor za izboljšave.«

Dr. Katja Filipčič, ki se s področjem družinskega nasilja profesionalno ukvarja že dlje časa, ob tem izpostavlja, da je zaupanje v sistem eden izmed pomembnih dejavnikov pri odločitvi za prijavo nasilja. »Pri pregledovanju teh spisov me je presenetilo to, koliko časa so žrtve prenašale nasilje. Obravnavali smo primer, ko je žrtev nasilje prijavila po 51 letih zakonske zveze, v kateri je bilo ves čas prisotno nasilje. Več dejavnikov vpliva na to, da žrtev ne zmore prijaviti nasilja, tudi to, ali verjame, da ji bo sistem lahko pomagal.«