Novinar Vladimir Vodušek je bil po več kot desetletni sagi pred kratkim pravnomočno oproščen suma poskusa izsiljevanja. Kot potrjuje sodba mariborskega višjega sodišča, ki smo jo prejeli po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, sodišče v ponovljenem sojenju ni upoštevalo dokazov, ki so bili zbrani s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. Na podlagi dokazov, ki jih je štelo za relevantne, pa sojenje ni potrdilo očitka, da je Vodušek zahteval gotovino z grožnjo, da bo sicer objavil obremenjujoče podatke o spornem poslovanju vodstva podjetja Unior in hčerinskega podjetja Rhydcon.
Sporno dogovarjanje po odkritih nepravilnostih
Tudi po pravnomočni oprostilni sodbi nekatera dejstva ostajajo nesporna. Vodušek, ki je na svoji televiziji Info TV opravljal več različnih funkcij, je leta 2012 s pomočjo Stanislava Gaberca prišel do dokumentov, ki so razkrivali zlorabo položaja direktorja Uniorja Gorazda Korošca in direktorja Rhydcona Vinka Stiplovška. Vodušek od prvega sestanka s predstavniki Uniorja 31. maja do 12. julija istega leta, ko mu je tajni policijski delavec na Trojane pripeljal 50.000 evrov gotovine (sledila je aretacija), obremenjujočih dokumentov ni objavil. Vmes se je z vodstvom Uniorja pogajal za financiranje. Na mizi so bile tri možnosti: oglaševanje na Info TV v vrednosti 360.000 evrov, kombinacija odkupa terjatve do Info TV v višini 160.000 evrov in oglaševanje ter kot tretja opcija »rešitev izven sistema«. Korošec in Stiplovšek sta bila zaradi spornih poslov nazadnje obsojena zaradi zlorabe položaja, poskus izsiljevanja pa je na drugi strani priznal tudi Gabrovec. Vodušek je vztrajal, da je nedolžen, in nazadnje dočakal oprostilno sodbo.
Kot razkriva sodba višjega sodišča, pa oprostilna sodba, ki je sicer pravnomočna in torej dokončna, ne temelji na vseh zbranih dokazih. Slovenjgraško tožilstvo je Vodušku očitalo, da je kaznivo dejanje storil v obdobju med 31. majem in 4. julijem. Četrtega julija se je Korošec namreč samoprijavil tožilstvu, hkrati pa naznanil Voduška in Gaberca. Do 12. julija je policija nato Vodušku prisluškovala in organizirala predajo gotovine na Trojanah. Toda ker je tožilstvo v obtožbo zapisalo zgolj obdobje do 4. julija, se sodišče do dokazov, zbranih do 12. julija, ni opredelilo. Tako niti dejstvo, da je Vodušek na Trojane prišel po gotovino, na odločitev sodišča ni imelo nikakršnega vpliva. Policijsko delo je bilo nazadnje zaman. Kot pojasnjujejo na slovenjgraškem tožilstvu, so že od začetka kazenskega postopka poskus izsiljevanja časovno omejili do podane ovadbe. »Obdobje po 4. juliju 2012, torej ko so oškodovanci tega dne vložili na policiji kazenske ovadbe, pa je bilo namenjeno izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so bili namenjeni dokazovanju predhodnega poskusa izsiljevanja in vsebini zahtevkov osumljenega, povezanih s tem, do vložitve kazenske ovadbe oškodovancev,« pojasnjujejo na slovenjegraškem tožilstvu, ki je višje sodišče poskušalo prepričati, da naj upošteva tudi dokaze, ki so jih zbrali po podani ovadbi.
Pri tem niso bili uspešni, glede na preostale dokaze (Gaberc, ki je krivdo priznal, je Voduška na sojenju nato v marsičem razbremenil) pa je sodišče sklenilo, da je Vodušek nedolžen.
Fiktivno pogajanje
Kot je razvidno iz sodbe višjega sodišča, sta obe strani igrali svojo igro. Korošec in Stiplovšek sta s pogajanji o oglaševanju, v katera je bila vključena tudi odvetniška pisarna, zgolj kupovala čas, Korošec pa pogodbe z Voduškom niti ni nameraval podpisati. »Četudi bi zahteva po poslovnem sodelovanju v zameno za neobjavo dokumentov bila podana, ta v konkretni situaciji ni predstavljala resne grožnje, prav tako pa obstaja dvom, da bi pri oškodovancu oziroma kateri koli drugi povprečni osebi povzročila odločitev v skladu z zahtevami obdolženca,« je med drugim zapisal senat višjega sodišča, ki je ocenil, da »oškodovanec ni vstopil v (fiktivno) pogajanje z obdolžencem iz razloga njegovih morebitnih groženj po objavi dokumentov in posledični sklenitvi pogodbe, temveč zato, da bi skupaj z odvetnikom ugotovili, kaj je zanj glede na lastna sporna ravnanja v zvezi z računi najbolj ugodno«.
Priči, ki sta bili prisotni, ko je beseda tekla o morebitni »rešitvi zunaj sistema«, po zaključku sodišča nista povedali, da bi Vodušek izrecno zahteval denar, temveč sta o tem le sklepali na podlagi celotnega dogajanja.
