Odkar je prisegla vlada Roberta Goloba, so člani vlade odločali na petih rednih sejah in štirih dopisnih. Nekaj nejevolje je v koalicijskih vrstah sprožila prva dopisna seja, na kateri so razrešili večje število članov nadzornih svetov državnih energetskih družb, ki so bili imenovani v času prejšnje vlade, tja pa imenovali druge. Pri tem nobeden od ministrov ni glasoval za predlagane nadzornike, saj je v skladu s poslovnikom vlade gradivo s predlaganimi sklepi sprejeto, če proti sprejemu ni glasovala več kot polovica članov vlade ali če je več kot polovica članov vlade glasovala za. Tak je bil tudi način delovanja prejšnjih vlad, odkar je bil leta 2001, v času, ko je vlado vodil Janez Drnovšek, sprejet poslovnik. Prejšnja vlada Janeza Janše je marca lani sprejela dopolnitev poslovnika, s katero so dodali stavek, ki pravi, da če se član vlade izrecno ne opredeli do gradiva s predlaganimi sklepi, se šteje, da je glasoval za. Danes nekateri menijo, da bi morali spremeniti tovrsten način odločanja na dopisnih sejah.

Na vprašanje, kaj so bili razlogi, da je Golobova vlada takšne odločitve sprejemala po hitrem postopku na dopisnih sejah, zaradi česar je bila kritik deležna tudi Janševa vlada, v vladnem uradu za komuniciranje pojasnjujejo, da pri določitvi postopka sprejemanja odločitev, ali bo točka uvrščena na redno ali dopisno sejo, generalni sekretar vlade upošteva vsebino in obseg vladnega gradiva, stopnjo njegove pripravljenosti in usklajenosti, morebitni predlog predlagatelja gradiva, poročilo delovnega telesa, če je vladno gradivo predhodno obravnavalo, in določila poslovnika.

Bi bilo treba spremeniti poslovnik?

Profesor politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani dr. Miro Haček, ki se strokovno ukvarja s političnim sistemom Republike Slovenije, pojasnjuje, da so obstajali pomisleki stroke o takšni ureditvi, medtem ko znotraj politike ni bilo resnih pobud za spremembo. In dodaja: »Se pa vsakemu, ki pride iz vlade v opozicijo, naenkrat čudežno začne dozdevati, da zadeva ni najbolj demokratična.« Po njegovem mnenju gre za učinkovit način odločanja, ki pa odpira vprašanje demokratičnosti in legitimnosti. »Možno je, da določen minister sploh ne bi videl poziva h glasovanju in posledično ne bi glasoval, s tem pa bi podprl sklep, kar je lahko problematično. Zato bi bilo treba razmisliti o spremembi poslovnika vlade, da vsaj za sprejemanje nekaterih odločitev, kot so pomembne kadrovske odločitve, ne bi uporabljali tovrstnega načina odločanja, temveč bi jih obravnavali na rednih sejah vlade.« Pri tem Haček poudarja, da bi lahko v primeru zdajšnje vladne koalicije največja vladna stranka s svojimi kadrovskimi predlogi manjši koalicijski partnerici preglasovala tudi na redni seji.

Na dopisnih sejah se mora minister bolj potruditi

Profesor prava in rektor Nove univerze dr. Matej Avbelj pravi, da že od rimskega prava naprej velja maksima »kdor molči, se zdi, da pritrjuje«, zato takšna praksa po njegovem mnenju ni nič neobičajnega. »Lahko pa kolektivni organ, kakršen je vlada, to prakso spremeni.« Kot pravi, gre pri vprašanju, kaj uvrstiti na redno in izredno sejo, za stvar generalnega sekretarja vlade in dogovora med ministri: »Lahko se dogovorijo, katere teme sodijo na redno sejo in katere na dopisno.«

Nekdanji predsednik vlade in profesor prava dr. Miro Cerar meni, da je treba praviloma težiti k sprejemanju odločitev na rednih sejah vlade: »Še posebno pri pomembnih odločitvah, kadrovskih ali vsebinskih. Se pa včasih zaradi posebnih okoliščin zgodi, da je težko sklicati redno sejo v realnem času, zato se, če za to obstajajo utemeljeni razlogi, odloča na dopisnih sejah. Včasih se tako odloča o kakšni pomembni stvari, a to mora biti izjema. Če pa to postane praksa, ni v redu, ker pravzaprav slabi legitimnost odločitev pa tudi pravno varnost tistih, o katerih se odloča.«