Brezdomec, ki je v noči s torka na sredo umrl v goreči bivalni prikolici v ljubljanski Šiški, je bil eden od izbrisanih. Da je šlo za izbrisano osebo, so ugotovili na Mirovnem inštitutu in v Amnesty International Slovenije, organizacijah, ki sta gospodu zagotavljali pravno in socialno pomoč.
Informacije ljubljanskih policistov o nočnem dogodku so bile skope. »Gasilci so požar pogasili, pri tem pa je bilo ugotovljeno, da je v notranjosti pokojna oseba. Vzrok požara še ni bil ugotovljen. Za zdaj kriminalisti niso ugotovili znakov, da bi bil požar posledica kaznivega dejanja. Nadaljuje se zbiranje obvestil in potrjevanje identitete umrle osebe,« je sporočila policija.
Ker policija še ni potrdila identifikacije preminulega (s čimer je povezano uradno obveščanje morebitnih svojcev), so nevladniki za poimenovanje začasno uporabili vzdevek, ki si ga je gospod sam izbral ob zadnji javni predstavitvi izbrisanih februarja letos. »Umrl je naš prijatelj Pajo,« so sporočili.
Dolga leta životarjenja
Pajo je v Sloveniji neprekinjeno živel od leta 1978, torej 44 let. Konec leta 1991 je še pravočasno – kot mnogi izbrisani – zaprosil za državljanstvo. Njegova prošnja pa nikoli ni bila rešena, saj so ga februarja 1992 skupaj s še 25.671 ljudmi izbrisali iz registra stalnih prebivalcev. Nato je vsa leta životaril na robu družbe. V bivalni prikolici v Stegnah je zadnje mesece ležal nepokreten, odvisen je bil od pomoči prijateljev in znancev. Živel je brez elektrike, vode in ogrevanja.
Status umrlega brezdomca je bil po informacijah Mirovnega inštituta do določene mere sicer že urejen – po večletnem trudu je pridobil dovoljenje za začasno prebivanje. Vendar pa ta status ni zadoščal za pridobitev medicinske in socialne oskrbe, ki bi jo bolni in ostareli gospod potreboval.
»Z dovoljenjem za začasno bivanje Pajo ni imel pravice ne do bivalne enote ne do domske oskrbe. Da bi se zanj položaj spremenil, bi potreboval dovoljenje za stalno prebivanje, kot ga je imel pred izbrisom,« sta težke razmere opisali Katarina Vučko in Maja Ladić z Mirovnega inštituta. »Država trdi, da so krivice izbrisanim popravljene, v Stegnah pa je živel izbrisan človek, ki je brez stalnega prebivanja živel in sredi zime umrl grozne smrti v počitniški prikolici. Kljub temu da smo se z njegovim statusom ukvarjali sedem let in da smo na problem opozarjali, tega nismo mogli preprečiti. Država bistvene pravice povezuje z dovoljenjem za stalno prebivanje, poti do tega dovoljenja pa ne omogoča,« sta še opozorili. Za zdravstvenimi posledicami izbrisa so umrli še mnogi znani izbrisani, med njimi Aco Todorović, Mirjana Učakar in Ali Berisha.
Raziskovalci izbrisa, pravniki in humanitarne organizacije ugotavljajo tudi več primerov brezdomnih izbrisanih. Ob smrti nesrečnika v požaru opozarjajo, da bi bilo treba statuse čim prej urediti in preprečiti nadaljnje tragedije.
Odgovornost države
»Smrt gospoda Paja nas je globoko pretresla. Izbris ga ni le zaznamoval, ampak ga je nepovratno preusmeril na zelo kruto življenjsko pot, na rob družbe,« je povedala Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije. »Mnogi smo ga poznali osebno. Njegovo vsakodnevno življenje je bilo odvisno od pomoči in solidarnosti soljudi in nevladnih organizacij. Njegov položaj je bil tudi posledica neučinkovitih, slabih zakonskih ukrepov. Ti niso ustrezno popravili krivic. Brez urejenega statusa in posledično brez ustreznega zavarovanja ali socialne oskrbe, oropani dostojanstva, še po tridesetih letih ostajajo številni izbrisani. Za vse institucije, ki bi morale rešiti njihov položaj, je danes črn dan,« je dejala.
V dnevu pred tragično smrtjo gospoda Paja je iz rok predsednika republike Boruta Pahorja državno odlikovanje prejel Igor Bavčar. Nekdanji notranji minister je leta 1992 načrtoval, usmerjal in nadzoroval izvedbo izbrisa.
