S pobudo je Primc izpodbijal del odloka, ki je uvedel prekršek za vožnjo težjih tovornih vozil, delovnih vozil, delovnih strojev in traktorjev na območju cone 1, ki za vožnjo po coni 1 potrebujejo dovolilnico pristojnega organa. Primc je prepričan, da je mestna oblast prekršek uvedla le zaradi protestov kmetov, ki so v tistem času v Ljubljano prihajali s traktorji. Po mnenju Primca odlok kmetom neposredno onemogoča, da izvršujejo ustavno pravico do javnega zbiranja in združevanja, tako kot to lahko počnejo kmetje po vseh evropskih državah.
Uredba ne prepoveduje zbiranja
Ustavni sodniki, ki so se v preteklosti že ukvarjali s pravico do mirnih protestov v kontekstu epidemioloških ukrepov, so Primčevo pobudo zavrgli, saj mestni odlok ne prepoveduje organizacije javnih shodov ali udeležbe na javnih shodih, prav tako ne omejuje števila udeležencev. Odlok se nanaša le na prometno ureditev, pri čemer pa celo zakon o javnih zbiranjih določa, da lahko organizirani javni shodi pod določenimi pogoji potekajo tudi tako, da v času shoda ne upoštevajo pravil cestnega prometa. Organizator mora v tem primeru pridobiti dovoljenje za izredno uporabo ceste.
Ker izpodbijana odločba sploh ne posega v pravni položaj pobudnika glede uresničevanja pravice do javnih zborovanj, ustavni sodniki niso ugotovili Primčevega pravnega interesa in pobudo zavrgli.
Jaklič, Šorli in Svetlič so bili proti
S sklepom se niso strinjali trije preglasovani ustavni sodniki Klemen Jaklič, Marko Šorli in Rok Svetlič, slednji pa je napisal tudi nenavadno ločeno odklonilno mnenje, v katerega je vključil tudi nekakšno gloso.
V ločenem mnenju, ki ga je naslovil s Traktorji v Ljubljani in »v zakon povzdignjena volja vladajočega razreda«, je Svetlič zapisal, da je iz razlogov za sprejem sporne ureditve razvidno, da je bila uredba sprejeta zaradi protestov s traktorji. »Nekaj je sprejeti ureditev zaradi urejanja prometa. Nekaj drugega pa je sprejeti ureditev z namenom preprečitve izvrševanja ustavne pravice, ki jo varuje 42. člen ustave.«
Svetlič "o možu, ki je najbolj spoštoval pravo"
Ustavni sodnik Svetlič je v ne ravno običajnem ločenem mnenju k sklepu ustavnega sodišča zapisal tudi:
»Toda obstaja še ena, veliko bolj elegantna možnost osvoboditve vsakokratnega nosilca oblasti izpod omejitev zakona, pri kateri se mu ni treba ubadati z opisanimi preprekami. Prisluhnimo…
O možu, ki je najbolj spoštoval pravo
(Nekoč v prihodnosti). Digitalna tehnologija je neprenehoma napredovala in sčasoma dosegla neslutene razsežnosti. Tisto, kar so nekoč opisovali z idealom digitalne družbe, je zdaj prežemalo vsako njeno poro. Spremembe so segle tudi v delovanje zakonodajalca. Okorno oblikovanje volje in zamudne procedure so nadomestili algoritmi, ki so v hipu uzakonili najboljše normativne rešitve. Je pa imel ustroj digitalnega zakonodajalca eno napako: luknjo v požarnem zidu.
Živel je mož, ki mu je uspelo povezati čepico, ki bere misli – te niso bile več nikakršno čudo, kupil si jih lahko kjerkoli – s centralnim računalnikom v Državnem zboru in v Mestnem svetu. Če si je zaželel zapeljati čez polno črto, se je v hipu na tistem delu ceste spremenila prometna ureditev. Če ga je motila gneča v kinu, se je spremenil normativ obiskovalcev zaprtih prostorov. Če se mu ni čakalo pred blagajno, so se popravili kazenskopravni in civilnopravni instituti. Če se mu je mudilo, je postala Šubičeva enosmerna cesta. In tako dalje.
Njegovo življenje je predstavljalo edinstven pravni fenomen. Nikoli ni prekršil nobenega, še tako drobnega pravnega predpisa, saj to sploh ni bilo mogoče. Karkoli je naredil, je bilo avtomatično lege artis. Postal je mož, ki je najbolj spoštoval pravo.«
