V strankah SD, SDS in NSi so bili v minulem tednu na nogah, skupni imenovalec je bila domneva, da ministrstvo za javno upravo ukinja upravne enote oziroma mrežo 58-tih upravnih enot nadomešča z mrežo dvanajstih upravnih centrov z izpostavami. Na namere MJU je prva opozorila županja Mestne občine Ptuj Nuška Gajšek, ki je po srečanju županov Spodnjega Podravja, to je občin v okviru UE Ptuj, objavila delovno gradivo, da MJU razmišlja o reorganizaciji upravnih enot. Skrčili naj bi jih na 12 (Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Novo Mesto, Nova Gorica, Murska Sobota, Koper, Slovenj Gradec, Brežice, Zagorje ob Savi, Postojna), gradbena dovoljenja pa denimo Ptujčan, naj ne bi več pridobivali na Ptuju, ampak v Mariboru, je zapisala županja, ker naj bi bila večina obstoječih upravnih enot degradiranih v izpostave. »Ne želim in ne bom delovala proti svojim ljudem, ki so me izvolili, in ob strani tiho gledala degradacijo našega okolja, samo zato, da bi ugajala koalicijskim partnerjem,« je izjavila Nuška Gajšek, sicer članica SD, v uporniškem duhu.

Politika ogorčena

Ideja o reorganizaciji mreže upravnih enot ni nova, nazadnje, ko so s strokovnimi pripravami prišli zelo daleč, je bilo leta 2013, ko je bil minister za notranje zadeve in javno upravo Gregor Virant. Takrat naj bi razmišljali o osmih upravnih centrih, a so načrte vlade Alenke Bratušek ustavili lokalni interesi. Aktualna ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik je prvič javno o reorganizaciji upravnih enot spregovorila oktobra lanskega leta, ko je ob obisku Upravne enote Ljubljana napovedala reorganizacijo upravnih enot na ravni celotne države, da bi zagotovili državljanom hitrejše in kakovostnejše storitve. Nato so konec lanskega leta ustanovili tudi strokovni svet za trajnostni razvoj javne uprave, ki se je prvič sestal 13. januarja letos, ustanovili pa so tri podskupnine: prva se posveča višji kakovosti predpisov (v Janševi vladi so imeli strokovni svet za debirokratizacijo), druga išče rešitve za digitalizacijo upravnega poslovanja, tretja skupina pa se posveča reorganizaciji upravnih enot. Strokovni svet sicer vodi ministrica za javno upravo, strokovna vodja pa je profesorica Polonca Kovač s Fakultete za upravo na Univerzi v Ljubljani.

O reorganizaciji upravnih enot bodo na pobudo SDS razpravljali tudi na odboru za notranje zadeve. »V poslanski skupini SDS smo naravnost zgroženi. Zavzemamo se za decentralizacijo Slovenije, ta korak pa gre ravno nasprotno k še večji centralizaciji Slovenije in oddaljevanju od samih upravnih postopkov, oddaljevanju dostopa našim državljanom in seveda našemu gospodarstvu,« je izjavila poslanka SDS Suzana Lep Šimenko. Poslanka NSi Vida Čadonič Špelič pa je dodala, da je vlada znova šokirala slovansko javnost, »ki je nihče ni pričakoval in je popolnoma nepotrebna,« zato da se bodo krščanski demokrati temu odločno postavili po robu, ker je nesprejemljivo, da bi uradniki čakali v enem od dvanajstih upravnih centrov, ljudje pa naj bi se vozili ure in kilometre, da bi dobili osebne dokumente, vozniško ali pa gradbeno dovoljenje.

Upravna enota ni država v državi

Po napovedih ostrega odziva znatnega dela slovenske politike so na ministrstvu za javno upravo v petek sklicali sestanek v okviru delovne skupine za lokalno samoupravo z vsemi tremi združenji občin (Združenj občin Slovenije, Skupnost občin Slovenije, Združenje mestnih občin Slovenije), po koncu pa so objavili skupno sporočilo, »da se upravne enote ne zapirajo in da je njihov skupen cilj boljša javna uprava.« Strokovna vodja sveta za trajnostni razvoj javne uprave Polonca Kovač je v pogovoru za Dnevnik dejala, da so v podskupini za reorganizacijo upravnih enot komaj začeli z delom. Reorganizacija pa da ni »evfemizem za ukinjanje, za centralizacijo ali kar koli drugega.« Ključna naloga državne uprave, ki jo ne smemo mešati z nivojem lokalne samouprave, ker občine lahko na mnogih področjih tekmujejo med seboj, je, poudarja Polonca Kovač, da zagotavlja enotno storitev vsem državljanom, ne glede na to, ali živijo v Lendavi, Črnomlju ali v Tolminu. Ne more se dogajati, da bi v nekaterih koncih Slovenije hitreje pridobivali nujne dokumente, zato da je neke vrste centralizacija oziroma koordinacija med 58 upravnimi enotami nujna. »Ključno je, da moramo ločiti zunanji vidik upravnih enot, to je dostopnost do ljudi, kar se bo absolutno ohranjalo. Najmanjša UE, recimo Črnomelj, bo imela še vedno odprta vrata za občane, četudi bi bila povezana v Novo mesto,« pojasnjuje Polonca Kovač. Z reorganizacijo dela upravnih enot se, kot pravi redna profesorica na Fakulteti za javno upravo v Ljubljani, navzven za občane ne bi smelo nič spremeniti oziroma bi morali dobiti zaradi interne racionalizacije v sistemu UE celo boljšo storitev. To praktično pomeni, dodaja, bi ljudem ali podjetjem v Črnomlju, ki bi imelo izjemno zapleten primer pridobitve gradbenega dovoljenja, prišel na pomoč uradnik iz UE v Novem Mestu, ki ima dovolj strokovnega znanja, da izpelje postopek hitro in učinkovito. »To ne pomeni, da bi morale stranke hoditi v Novo Mesto, ali se voziti 100 kilometrov, ampak bi uradnik prišel v Črnomelj,« pojasnjuje Polonca Kovač. »Ideja je, da ne bi bila vsaka UE država v državi, ampak da bi se uradniki prerazporejali glede na potrebe. Res pa je, da bi lahko zaradi tega določen del načelnikov manjših UE izgubil določeno raven položaja,« dodaja profesorica Kovač. Strokovni svet ima rok za oblikovanje načrta o reorganizaciji upravnih enot do konca letošnjega leta, v prehodnem obdobju bi lahko izvedli tudi pilotni projekt, ko bi denimo na Dolenjskem povezali upravne enote in po določenem obdobju analizirali, ali z reformo lahko dosegajo cilje. 

Uvedba pokrajin spet na strankem tiru

Na strokovnem svetu o trajnostnem razvoju javne uprave so po naših informacijah načeli tudi vprašanje pokrajin, a naj bi dobili konkreten namig, da vladajoča koalicija v tem mandatu ne namerava odpirati regionalizacije oziroma uvajati pokrajin. Te so, kot je znano, zimzelena tema slovenske politike zadnjih 30 let, pokrajine so celo opredeljene v ustavi v 143. členu, vendar še nobeni vladajoči koaliciji doslej ni uspelo izpeljati projekta do konca. Po običaju se je vedno zataknilo pri številu pokrajin, doslej se je navajalo od 6 do 15 pokrajin, politične stranke se tudi niso mogle poenotiti, katere pristojnosti bi prenesli na pokrajinsko raven in katere vire financiranja bi zagotovili, ponekod pa se niso mogli dogovoriti o tem, kje bi bil sedež pokrajine.

Spomnimo, na temo pokrajin smo imeli leta 2008 celo posvetovalni referendum, ki ga je sprožila takrat vladajoča stranka SDS, a je na njem doživela hladen tuš, saj se je referenduma udeležilo slabih enajst odstotkov volilnega telesa. Pobudo o ustanovitvi pokrajin je v minulem mandatu sprožil državni zbor, ki je po dolgotrajni razpravi julija lani vložil v zakonodajni postopek paket treh zakonov za ustanovitev pokrajin, nato pa je novi predsednik državnega sveta (DS) Marko Lotrič pred mesecem dni obvestil slovensko javnost, da umikajo paket zakonov, ker ni zagotovljena zadostna politična podpora. V tem pokrajinskem paketu so predvideli 15 plus eno pokrajino. Tako naj bi dobili dolenjsko-belokranjsko pokrajino, gorenjsko, goriško, koroško, celjsko, štajersko, posavsko, zasavsko, spodnjepodravsko, pomursko, zgornjesavinjsko-šaleško, primorsko-notranjsko pokrajino, severno osrednjeslovensko pokrajino in južno osrednjeslovensko pokrajino ter pokrajino Istra. Mestna občina Ljubljana bi imela poseben status. Predsednik DS Marko Lotrič je ob umiku pokrajinske zakonodaje dejal, da bo treba poiskati širši politični in družbeni konsenz za ustanovitev pokrajin, predvsem pa boljši predlog.