Komentarji nekaterih ravnateljev o izbiri oblačil učencev za v šolo so ob začetku letošnjega šolskega leta poskrbeli za buren odziv javnosti. Zlasti zato, ker so se obregnili predvsem ob oblačila dijakinj in učenk. »Na naši šoli je prepovedano barvanje las, lakiranje nohtov in drugo lepotičenje. Prepovedani so mini krila in majice s tankimi, špageti naramnicami. In mi to tudi utemeljimo dekletom. Namreč, fantom se je v teh pubertetniških letih že tako težko zbrati, utopljeni so v hormonih, in če potem poleg šestnajst, sedemnajst let starega fanta sedi dekle, ki je poleg tega, da je lepo, še strašno pomanjkljivo oblečeno, se fant res ne more koncentrirati na pouk. In to dekleta lepo sprejmejo in razumejo,« je za Radio Slovenija tedaj dejala ravnateljica waldorfske šole v Ljubljani Simona Pajk.

Čeprav na nacionalni ravni pri nas nimamo kodeksa oblačenja, ki bi veljal v vseh osnovnih in srednjih šolah, imajo na nekaterih šolah v svojih pravilnikih že zapisane interne smernice o primernosti oblačenja. Predstavnice Študentskega sociološkega društva Sociopatija, ki so organizirale okroglo mizo z naslovom Gola ramena: grožnja slovenskemu šolskemu sistemu, so izpostavile več primerov šol, ki v svojih pravilnikih posegajo na področje oblačenja. Na Srednji zdravstveni in kemijski šoli Novo mesto so v šolski kodeks na primer zapisali: »Izogibamo se neprimernim dekoltejem, prozornim oblačilom, razkazovanju spodnjega perila. Ne nosimo prekratkih kril in hlač, preozkih oblačil in neprimerne obutve (japonke, cokle, natikači – šlape …). Za zaposlene kavbojke in oblačila za prosti čas za službo niso primerna.« Ravnatelj ljubljanske OŠ Prežihovega Voranca Marjan Gorup je v pogovoru za N1 kritiziral »prekratka krila, preveč oprijete hlače in prevelike dekolteje«, ravnateljica ljubljanske gimnazije Jožeta Plečnika Lidija Žigon pa je povedala, da je že kdaj kakšni dijakinji rekla, da je njeno oblačilo neprimerno, in jo prosila, da si za čas pouka obleče jopico.

Uvedli bi smernice oblačenja

Da razmišljajo o uvedbi smernic oblačenja, je na okrogli mizi povedal tudi ravnatelj OŠ Janka Modra in predsednik združenja ravnateljev OŠ Gregor Pečan. »Na naši šoli so starši na zadnji seji sveta staršev v preteklem šolskem letu opozorili, da hodijo nekateri učenci v šolo izrazito neprimerno oblečeni in da bi si želeli uvedbe pravil oblačenja.«

Pečan je sicer zagovornik šolskih uniform. Kot razlog za to navaja nedostojno izbiro oblačil nekaterih učencev in premoženjske razlike. »Uniforme so dostojne, čeprav je zanimivo, da imajo v angleških šolah na uniformah precej kratka krilca, tako da tukaj sploh ne gre za kakšno spolno pogojeno zadevo. Mene recimo motijo povaljane trenirke in hoodieji (puloverji s kapuco, op. a.). To se dogaja. Nekateri želijo s tem izražati svojo pravico do drugačnosti ali si zagotoviti alfa status v skupini. To me moti,« je dejal. Opozoril je tudi na velike premoženjske razlike, ki se v šolah kažejo preko blagovnih znamk in dragih superg, ki si jih nekateri lahko privoščijo, drugi pa ne.

Otroci prihajajo umazani in zanemarjeni

Na OŠ Danile Kumar medtem poznajo kodeks oblačenja za zaposlene. »Za zaposlene velja, da kadar so otroci v šoli, ne kažemo golih ramen, moški in ženske ne smejo imeti prekratkih hlač, noge morajo biti pokrite. Izhajamo s stališča, da otrokom ponujamo znanje, ne naših teles,« je povedala ravnateljica Mojca Mihelič. »Od otrok se pričakuje, da skozi šolanje pridobijo določeno izobrazbo. Ne samo o algebrskih enačbah in stavčnih členih, ampak tudi o tem, kako se ob določenih priložnostih vesti; na primer, da pri himni ne ploskamo, da je prav, da gremo v hribe primerno obuti, in tudi, da je šola spoštovanja vredna ustanova, kjer – tudi z oblačili – izkazujemo spoštovanje do publike,« je dodala.

Opozorila je, da se v praksi s primernostjo oblačenja ukvarjajo predvsem v primeru slabih socialnih razmer. »Otrokom (mlajšim osnovnošolcem, op. a.) ne dirigiramo, kako morajo biti oblečeni, pač pa v tem času pomagamo marsikomu, ki prihaja iz hudih socialnih razmer. Včasih otroka v ponedeljek zjutraj peljemo naravnost v kopalnico v telovadnici, da ga potem učiteljica tam ob prisotnosti svetovalne službe stušira in da ga preoblečemo v čista oblačila, da lahko potem otrok do konca tedna – seveda ga vmes še večkrat umijemo – preživi. Za to ve tudi center za socialno delo,« je povedala.

Koga motijo ženska telesa?

Profesorica in raziskovalka s področja spola in spolnosti ter sociologije vsakdanjega življenja Milica Antić Gaber je opozorila na skupno potezo mnogih odzivov šolnikov, ki smo jih lahko prebrali v medijih: »Da gre za različne standarde, ki se postavljajo deklicam in dečkom.« Čeprav je razpravo na nedavni okrogli mizi prevevala tudi socialna nota, ravnatelji v prvotnih odzivih niso izpostavljali umazanih majic, niti povaljanih trenirk, pač pa gola ramena, mini krila in nalakirane nohte. »Usmerjajo se v točno določeno kategorijo in točno določen način oblačenja, ki nekatere moti in na katerega bi radi vplivali s pravili ali celo z opozarjanjem, naj si nekdo obleče jopico,« je dejala.

Na problematično obravnavanje teles deklet kot motečih ali neprimernih je v odzivu na izhodiščno izjavo ravnateljice waldorfske šole za Radio Slovenija opozorila tudi profesorica za razvojno psihologijo Ljubica Marjanovič Umek. »Če so deležne sporočila, da je njihovo telo nekaj, kar škodi nekomu drugemu oziroma kar je moteče v nekem družbenem prostoru, potem je to sporočilo v tem času popolnoma napačno. Z vidika, da so one vedno znova odgovorne za vedenje nekoga drugega, v tem primeru za vedenje fantov, ker oni ne zmorejo sedeti ob dekletu, ki je po mnenju ravnateljice pomanjkljivo oblečena. Gre za napačno pričakovanje, da morajo biti dekleta zrela in odgovorna, fantje pa ne, in zato jih moramo podpirati pri tem, da bodo postali zreli; če bodo sploh kdaj postali zreli, in si lahko dovolijo več kot dekleta. To je zelo slabo sporočilo.«

Opozorila je tudi na razvoj izvršilne funkcije, zlasti sposobnosti samoreguliranja našega vedenja, ki se tako pri fantih kot dekletih razvije pred puberteto. »Razlike med fanti in dekleti pri tem ni. Zato je moje vprašanje, ali dekleta lahko sedijo poleg 'pomanjkljivo' oblečenih fantov in nadzirajo svoje vedenje, fantje pa ne, ker so polni hormonov,« je izpostavila. Idejo o pravilih oblačenja bi bilo praktično nemogoče nadzorovati, presoja o primernosti oprave pa bi bila naposled prepuščena subjektivnemu mnenju učitelja, je opozorila. Po drugi strani z uniformami tudi ne bi dosegli zmanjšanja socialnih razlik. »Kaj pa peresnica, torba in telefon?« se sprašuje.