Leta 1944 rojeni Korelič je v Luko Koper prišel leta 1977, ko so jo pestile finančne težave, zapustil pa jo je leta 2005, ko se je, kot je za medije pojasnil leta pozneje, začela v podjetje vmešavati politika. V pogovoru za Siol je leta 2017 razkril, da je bila vsa infrastruktura v Luki zgrajena s sredstvi podjetja ob pomoči gospodarstva in bank. Državne pomoči ni bilo, je opozoril, pravzaprav je bilo ravno obratno. »Država je leta 1994 z nekimi predpisi to nacionalizirala ali, po domače povedano, ukradla luškim delavcem,« je dejal.
Tam so Korelič in bivši komunisti
A Koreliču je uspelo s politiko doseči dogovor, da se kljub lastništvu ne bo vmešavala v vodenje in nadzor. Država je v to privolila ter tako ohranila dva odstotka glasovalnih pravic in 49 odstotkov prednostnih delnic. Konec leta 2004 pa se je to spremenilo. »Takrat so (v vladi, op. a.) nastavili svoje ljudi, sprejeli sklep in prednostne delnice spremenili v glasovalne ter tako politiki na široko odprli vrata, da je lahko začela šariti po podjetju,« je bil ogorčen Korelič.
Kot je leta 2015 povedal v Dnevnikovem Objektivu, je po osamosvojitvi potekala velika borba strank in veljakov za Luko Koper. »Koprsko pristanišče so hoteli organizirati kot državno pristaniško družbo, terminale pa bi dali v koncesije prijateljem strank, ki so na oblasti. V Ljubljano so šle samo slabe informacije, da so tam Korelič in njemu podobni bivši komunisti, ki skrbijo samo za svoje interese. V resnici pa so sami hoteli razparcelirati Luko. Politika pa ni vedela, kako bi se obrnila. V desetih letih so zamenjali toliko direktorjev kot prej v petdesetih. Jaz sem bil peti direktor, v desetih letih se jih je tudi zamenjalo pet.« Kritičen je bil do politike, ki po njegovem Obalo razume kot nekaj, kar nam poleti daje nekaj mesecev ugodja: »Vlade bolj razmišljajo o tem, kako preživeti svoj mandat, kot pa o dolgoročnih razvojnih načrtih. Ni zaznati nikakršne vizije.«
Podpornik drugega tira
Ob izidu knjige Moja pot leta 2014 je za Primorske novice kot ključno za Luko Koper izpostavil ustrezno železniško povezavo in drugi tir. »Če tega ne bo, se bo razvoj Luke ustavil, česar si najbrž nihče ne želi,« je dejal. Glede izvedbe pa je bil precej pesimističen. Drugi tir je zdaj v gradnji, poskusno obratovanje je predvideno leta 2026. Korelič se je zavzemal tudi za tretji pomol. Verjel je, da občina Ankaran temu projektu ne bo več nasprotovala, a se ta načrt še vedno ni uresničil.
Za Luko naj bi bila zelo pomembna tudi meja na morju. Koreliču pa se je zdelo vprašanje meje v Piranskem zalivu umetno napihnjeno. »V Luki sem delal trideset let. Razen ko je bila blokada na Otrantu, ko so pregledovali ladje zaradi orožja, nisem slišal za nobeno ladjo, ki bi imela težave pripluti v Luko Koper. Če Hrvati nagajajo, lahko gredo ladje čez Tržaški zaliv na odprto morje. Meja na odprtem morju je pomembna zato, da tako kot na kopnem vemo, do kod je naše, ekonomsko pa ne vpliva na nič. Ladje prihajajo in odhajajo in vozijo svoj tovor,« je povedal za Objektiv.
