V zadnjem času, zlasti po epidemiji covida-19, se povsod po svetu povečuje število razprav o skrajšanju delovnega časa, vse več držav in podjetij pa poskusno zmanjšuje število tedenskih delovnih ur in spremlja učinke takšnega ukrepa. Možnost skrajšanja delovnega časa predvideva tudi koalicijska pogodba Golobove vlade. V njej je zapisano, da bi »v dogovoru s socialnimi partnerji spodnjo mejo fonda ur za polni delovni čas postopoma znižali na 30 ur tedensko, ob nespremenjeni 40-urni zgornji meji, kar bi delodajalcem omogočilo skrajšanje polnega delovnega časa, zaposlenim pa polne pravice iz naslova delovnega razmerja za polni delovni čas«.
Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) je pred dnevi objavil analizo »Delovni čas in opravljene delovne ure v luči možnega skrajšanja«, v kateri ugotavlja predvsem pozitiven vpliv krajšega delovnega časa na zdravje in počutje zaposlenega. Rezultati dosedanjih analiz iz tujine naj bi ob tem na makroravni pokazali pozitivni učinek na zaposlenost, na ravni podjetij pa v nekaterih državah tudi na rast plač in produktivnosti. Po drugi strani pa skrajšanje števila delovnih ur za polni delovni čas odpira številna še neodgovorjena vprašanje glede prilagoditve plač, doseganja zadostne produktivnosti in vpliva na gospodarsko rast.
Krajši delovni čas je rezultat ekonomskega uspeha
V večini držav EU, med drugim tudi v Sloveniji, je zakonsko določenih največ 40 delovnih ur na teden, izjeme so Francija (35 ur), Belgija (38 ur) in Nemčija z 48 urami. Na Umarju ugotavljajo, da je v zadnjih letih značilen »dolgoročni trend postopnega zmanjševanja dejansko opravljenih delovnih ur«. Nanj med drugim vplivajo povečevanje vključenosti žensk na trg dela, porast krajših in fleksibilnejših oblik dela, povečevanje deleža starejših v delovni sili, spremembe v sektorski sestavi gospodarstev ter zahteve po boljšem usklajevanju delovnega in prostega časa.
Tako v Sloveniji kot tudi v povprečju držav EU se je med letoma 2008 in 2019 število opravljenih tedenskih ur zmanjšalo za 2,5 odstotka. V Sloveniji se je število opravljenih delovnih ur v tem obdobju zmanjšalo v vseh dejavnostih, z izjemo kmetijstva, najbolj pa v poslovanju z nepremičninami, prometu in gostinstvu.
Umar ugotavlja, da je delovni čas pomemben dejavnik pri kakovosti življenja, skrajševanje delovnega časa pa način prerazdelitve učinkov višje produktivnosti, ki je rezultat tehnološkega napredka in ekonomskega uspeha. Tako ne preseneča, da v gospodarsko razvitejših državah z višjo produktivnostjo zaposleni praviloma delajo manj kot v slabše razvitih. Slovenija po produktivnosti na opravljeno delovno uro dosega 84 odstotkov povprečja EU in sodi med države, ki običajno tedensko opravijo nadpovprečno število delovnih ur. Na to sicer vpliva tudi dejstvo, da se v Sloveniji odmor za malico, v nasprotju s tovrstno ureditvijo v preostalih državah, šteje v delovni čas in da je razširjenost dela s krajšim delovnim časom razmeroma skromna.
Tako kot drugod po svetu se tudi v Sloveniji želje aktivnega prebivalstva po povečanju števila opravljenih delovnih ur v zadnjih letih zmanjšujejo. Medtem je po drugi strani delež oseb, ki bi želele delati manj ur, od leta 2020 močno porasel. Na Umarju ocenjujejo, da močnega in nenadnega skoka v tem deležu ne moremo povezati samo z večjo obremenjenostjo zaposlenih zaradi pomanjkanja delovne sile, temveč so ga povzročile tudi velike spremembe v dojemanju razmerja med delovnim in prostim časom, ki so se očitno zgodile v času koronske krize.
Zmanjšanje stroškovne konkurenčnosti
Obsežna študija OECD iz leta 2022 o vplivu skrajšanja delovnega časa na produktivnost, zaposlenost in plače kaže, da so učinki ob previdni vpeljavi reform lahko pozitivni. Tako teoretične kot empirične študije pravijo, da zmanjšanje običajnega obsega delovnega časa oziroma števila opravljenih delovnih ur in vpeljava fleksibilnejše ureditve delovnega časa lahko pozitivno vplivata na izboljšanje nematerialne blaginje zaposlenih. Manj ur dela povečuje zadovoljstvo zaposlenih in izboljšuje njihovo počutje – izboljšuje spanje, zmanjšuje stres, težave s spominom in pojavljanje simptomov izgorelosti ter omogoča boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja.
Medtem ko naj bi krajši delovnik glede na ekonomske študije prispeval tudi k rasti zaposlenosti, pa na Umarju ocenjujejo, da v Sloveniji v obdobju velikega pomanjkanja delovne sile ne moremo pričakovati, da bi delodajalci tak ukrep podprli. Izjema bi, kot pravijo, lahko bile le dejavnosti, kjer so zaradi pomanjkanja delavcev že zdaj prisiljeni v krajšanje delovnega ali obratovalnega časa.
Avtorji raziskav so po drugi strani zaskrbljeni tudi zaradi zagotavljanja ustrezne ravni posameznikovega dohodka. S krajšanjem delovnega časa bi se namreč ob enaki ravni plač povečali stroški dela na opravljeno delovno uro. Če bi v Sloveniji uveljavili skrajšanje zakonsko določenega maksimalnega delovnega časa s 40 na 30 ur tedensko, kolikor predvideva koalicijska pogodba, bi prišlo do kar 25-odstotnega
povišanja najnižje urne bruto postavke, to pa bi bilo za marsikatero podjetje nevzdržno.
Morebitnim negativnim učinkom na produktivnost in zaposlenost se lahko države po oceni OECD ob previdni in postopni vpeljavi omenjenih reform, hkratnih ukrepih za spodbujanje produktivnosti
in zmanjšanju vpliva na stroške dela v veliki meri izognejo. Po navedbah ekonomskih študij je predpogoj za krajšanje delovnega časa večja produktivnost zaposlenih,
ki bi se jo dalo doseči z aktivno
politiko usposabljanja za zmanjševanje pomanjkanja spretnosti in znanj na trgu dela, temeljito reorganizacijo načina dela, povečevanjem plač v skladu s produktivnostjo in enakomerno porazdelitvijo dohodka.
Ne glede na številne pomisleke na Umarju menijo, da bi bilo podobno kot v drugih državah tudi v Sloveniji morda smiselno izpeljati pilotni projekt s poskusnim uvajanjem krajšega delovnega časa na vzorcu podjetij, ob podrobnem spremljanju učinkov.
