Verjetni prihodnji mandatar in predsednik stranke Gibanje Svoboda Robert Golob je med predvolilno kampanjo večkrat omenil idejo, da bi ob oblikovanju prihodnje vlade zmanjšal število ministrskih resorjev, med drugim tako, da bi bodisi v celoti bodisi delno združil ministrstvi za infrastrukturo in za okolje in prostor. Če ne v celoti, naj bi vsaj energetski del, ki je zdaj pod okriljem infrastrukturnega ministrstva, pripojili k okoljskemu. Za zdaj najresnejši kandidat, ki bi lahko v prihodnji vladi sedel na ministrski stolček združenega ministrstva oziroma okoljsko-energetskega ministrstva, naj bi bil po naših neuradnih, a zanesljivih informacijah direktor družbe Elektro Energija (hčerinska družba Elektra Ljubljana) in nekdanji državni sekretar Bojan Kumer. Vodenje infrastrukturnega dela, če bo ta ostal samostojni resor, bi po drugi strani lahko prevzel nekdanji prvi mož Luke Koper Dimitrij Zadel. Ker so se koalicijska pogajanja šele dobro začela, seveda obstaja možnost, da ob oblikovanju vlade na ministrski stolček ne bo sedel nobeden od omenjenih kandidatov.
Plinska kriza je težava, s katero se bo moral, brž ko bo poprijel za vajeti, soočiti prihodnji minister za energetiko. Ne glede na to, kako so si člani ministrske ekipe v odhajanju prizadevali rešiti to težavo, jim do zaključka mandata ne bo uspelo. Distanciranje od ruskega plina – popolni odklop pač ni mogoč – se ne bo zgodilo v naslednjih mesecih, pač pa prej v naslednjih nekaj letih.
Minister za infrastrukturo v odhajanju Jernej Vrtovec vendarle še ni opustil prizadevanj, da bi pripomogel k reševanju te težave. V aprilu je skupaj s predsednikom republike Borutom Pahorjem obiskal Katar, konec naslednjega tedna po naših informacijah pričakuje povratni obisk (dogovorjen na predsedniški ravni) katarskega emirja Tamima bin Hamad bin Kalifa Al Tanija in ministra za energetiko Sada Šerida Al Kabija. Minister Vrtovec si prizadeva doseči dogovor, kako bi lahko do slovenskih odjemalcev pripeljali do dve ladji katarskega plina na leto, in sicer po terminalih za utekočinjeni plin (LNG) v severnem Jadranu. Končni dogovor, če bo do njega prišlo, vključno s cenami in količinami, bo sicer sklenjen med obema dobaviteljema, katarskim in slovenskim, politika pa je ključna pri odpiranju diplomatskih poti, ki bodo vodile do končnega dogovora.
Gazprom je povečeval svoj tržni delež
Kot je znano, je ne le Slovenija, pač pa celotna centralna in vzhodna Evropa močno odvisna od ruskega plina. V prvih devetih mesecih lanskega leta, to so zadnji uradni podatki, je ruski Gazprom v Evropo, Turčijo in Kitajsko izvozil 176 milijard kubičnih metrov plina, od tega v države EU 155 milijard kubičnih metrov. Po uradnih podatkih se je delež uvoza ruskega plina v EU v zadnjem desetletju s 35 odstotkov povzpel na skoraj 45 odstotkov. Tolikšen je trenutno tržni delež Gazproma in z njim povezanih podjetij na evropskem plinskem trgu. Ob krepitvi gospodarsko-političnih sankcij, ki jih EU izvaja proti Rusiji, in v luči povračilnih ukrepov, ki jih je že začela izvajati ruska država, je dobava tega energenta vse manj zanesljiva. Evropa – in Slovenija z njo – mora diverzificirati svoje dobavne vire. A strokovnjaki se strinjajo, da takojšen popoln embargo pač ni mogoč; odklop ali zmanjševanje odvisnosti od ruskega plina se bo zgodil v naslednjih nekaj letih, ne mesecih. Kajti tudi če EU aktivira vse svoje terminale v polni kapaciteti, utekočinjeni plin (LNG) trenutno ne more nadomestiti vsega ruskega plina, ki v EU priteka po plinovodih. Za primerjavo, po poročanju Reutersa bi ZDA lahko v naslednjem letu v EU dobavile 15 milijard kubičnih metrov utekočinjenega plina.
Nadomestitev ruskega plina bo vsekakor dolgoročen izziv, ki ne bo poceni, se strinjajo strokovnjaki, s katerimi smo govorili. Utekočinjeni zemeljski plin, predvsem pa njegova dobava v EU, je bistveno dražji od ruskega, ki v EU priteka po plinovodih, so si enotni. Brez ruskega plina bodo dobavitelji prav tako primorani kupovati večje količine plina na borzah, kjer so že letos cene za 500 odstotkov višje kot v enakem obdobju lani. Voditelji članic EU so v zadnjih mesecih izpostavljali predvsem nujo, da se plinska skladišča, ki so zdaj približno tretjinsko zapolnjena, zapolnijo vsaj do kapacitete 80 odstotkov. Naši sogovorniki ob tem opozarjajo, da so skladišča lahko le kratkoročna rezerva za premostitev kriz, a prihodnje zime ne bomo prestali zgolj z oskrbovanjem iz skladiščnih rezerv. Navsezadnje tudi skladišča trenutno polni – ruski plin.
Robert Golob je pred dnevi za Dnevnik dejal, da mora Slovenija podpirati enotno reševanje plinske krize v okviru EU. Prepričan je, da je treba uporabiti vse mehanizme, vključno z mehanizmom solidarnosti pri oskrbi z zemeljskim plinom, predvsem pa enakopravnim dostopom do skladiščnih zmogljivosti po vsej Evropi.
Železarne, steklarne, cementarne ...
Gospodinjskim odjemalcem vendarle ni treba skrbeti, plin za ogrevanje stanovanj bo na voljo, zatrjujejo naši sogovorniki. Podobno so pred dnevi zagotovili tudi v Geoplinu, ki je ključni slovenski dobavitelj. Morebitni odtegljaji dobave ruskega plina utegnejo po drugi strani prizadeti industrijo. V Sloveniji in Evropi so največji porabniki plina železarne, steklarne, papirna industrija in cementarne. Vsa ta industrija bi bila ob odtegljajih ali embargu najbolj prizadeta.
V Geoplinu so v minulih dneh zatrdili, da se njihova dolgoročna pogodba za dobavo zemeljskega plina z družbo Gazprom v tem trenutku še naprej izvaja v skladu z njenimi določili, kar Geoplinu omogoča, da zagotavlja nemoteno oskrbo. Po naših neuradnih informacijah naj bi slovenska družba v minulih mesecih, malo pred nastopom rusko- ukrajinske vojne, podaljšala dolgoročno pogodbo z Gazpromom, tako da naj bi bila trenutno veljavna vsaj še naslednjih šest ali sedem let. »Pogodbeni plačilni roki in ostale podrobnosti iz pogodbe so poslovna skrivnost,« so pred dnevi povedali v družbi. Geoplin ima sicer diverzificiran nabavni portfelj in najeta skladišča v tujini, ne glede na to pa ves čas iščejo nove vire, a tudi tega, kje so ti viri, ne razkrivajo. Po naših neuradnih podatkih naj bi imela družba približno tretjino svojih dobavnih kapacitet vezanih na ruske dobavitelje; bodisi neposredno na Gazprom, bodisi posredno, saj Slovenija v glavnem porablja ruski plin, ki priteče po vozlišču v avstrijskem Baumgartnu. A ne glede na to, da njene ostale pogodbe niso sklenjene z ruskimi dobavitelji, pač pa z ostalimi velikimi evropskimi in svetovnimi korporacijami, kot je denimo Shell, so le-ti prav tako vezani na ruski plin. »Na koncu je molekula ena; tako rekoč ves plin v Evropi je iz Rusije, razlika je le v tem, kdo ga dobavi. Geoplin in ostali dobavitelji se s pogodbami in viri svetovnih energetskih gigantov ne ukvarjajo,« pojasnjujejo naši sogovorniki. »Če se prekinejo dobavne poti z Rusijo, se sesuje evropski trg,« opozarjajo.
Plinska kriza je ob vsem tem naplavila še eno slovensko težavo; medtem ko ima naša država sistemske rezerve v elektriki in naftnih derivatih, to za plin ne velja. Plin ima torej edini povsem drugačen status od drugih bistvenih energentov. Zgolj to dejstvo plinsko krizo v Sloveniji še nekoliko poglablja.
