Ker se v Evropski uniji vse bolj razširjajo dezinformacijske kampanje in sovražni govor, je deset evropskih univerz, medijskih podjetij, nevladnih in raziskovalnih organizacij zagnalo projekt Diacomet. Partnerji pod vodstvom koordinatorice projekta, profesorice Kristine Juraite, vodje oddelka za javno komuniciranje na Univerzi Vytautasa Magnusa v Litvi, se bodo spodkopavanju demokratičnih pravic in svobode govora zoperstavili z razvojem novega »kodeksa odgovorne komunikacijske etike«. Državljanski kodeks dobrega komuniciranja bo po napovedih »pomagal državljanom, medijem, družbenim omrežjem, oglaševalcem, politikom in pedagogom ustvariti bolj dialoško in vključujočo komunikacijo ter družbena okolja«. Področje državljanskega komuniciranja je za Evropsko unijo izredno pomembno, saj destruktivno komuniciranje in dezinformacije najedajo same temelje evropske demokracije. Evropska komisija je tako za izvajanje projekta v prihodnjih treh letih namenila kar tri milijone evrov.
Komunikacijske krize
»Soočamo se z mnogoterimi krizami – politično, ekonomsko, okoljsko, družbeno,« je za Dnevnik povedala profesorica Juraite. »Naraščajoči izzivi in skrbi, kot so dezinformacije, diskriminacija, spletno sovraštvo, digitalno nasilje in spodbujanje konfliktov, prizadevajo vse člane družbe. Povečujejo razlike in neenakosti,« je opozorila. Profesorica Juraite je zagotovila, da si bodo člani konzorcija projekta Diacomet prizadevali za »krepitev dialoške komunikacijske etike, ki bo državljane spodbujala k promociji kulture dialoga, medsebojnega razumevanja, solidarnosti in zaupanja«.
V projektu, ki poleg Litve zajema deležnike iz Estonije, Finske, Avstrije, Nizozemske, Madžarske, Švice in Slovenije, sodelujeta tudi profesor Marko Milosavljević in profesorica Melita Poler Kovačič z ljubljanske Fakultete za družbene vede (FDV). »Nekateri politiki zdaj grozijo celo z državljansko vojno,« razmišljanje profesorice Juraite o nižanju standardov komuniciranja nadaljuje profesor Milosavljević. »Te besedne zveze si v preteklih 30 letih ni drznil izreči noben politik. Zdaj pa smo prišli tako daleč, da je spet v uporabi,« opozarja. »Čeprav nekateri trdijo, da ne smemo sprejemati nobenih zakonov ali nobenih priporočil, ko gre za sovražni govor ali za poskuse reševanja agresivnega govora in vsesplošne vulgarnosti ter žaljivosti, verjamem, da mora vsaka družba sprejeti ustrezne ukrepe, da izboljša odnose med državljani in zameji grožnje, ki so jih državljani deležni. K temu lahko pripomorejo tako zakonodaja kot tudi priporočila ali kodeksi. Državljanski kodeks dobrega komuniciranja, kot smo ga naslovili, bo nagovoril univerzalno občinstvo – namenjen bo vsem: državljanom, novinarjem, medijskim profesionalcem, oglaševalcem, politikom, pedagogom ...« našteva Milosavljević.
Profesorica Poler Kovačič pravi, da etika javnega komuniciranja ni odgovornost le profesionalnih komunikatorjev, temveč vseh, ki sodelujejo v javnem komuniciranju in tako uresničujejo pravico do svobode izražanja. »Svoboda izražanja je ustavna pravica, a je vedno vezana na odgovornost in je omejena s pravicami drugih ljudi. To bi morali upoštevati vsi, ki vstopajo v prostor javnega komuniciranja, ne samo novinarji, ampak tudi politiki, gospodarstveniki, športniki, spletni vplivneži, uporabniki družbenih omrežij.« Melita Poler Kovačič napoveduje, da bo novi etični kodeks pripomogel k vzpostavitvi drugačnih komunikacijskih vzorcev, ki »bodo temeljili na dialogu in zavedanju o odgovornosti vseh akterjev javnega komuniciranja«. Napovedala je, da bodo v okviru projekta Diacomet razvili tudi »interaktivno (spletno) igro komunikacijskih etičnih dilem« ter spletni forum za učenje in razpravo. Te vsebine bodo dostopne na spletnih straneh projekta oziroma straneh Evropske unije.
Pomoč državljanom
Sodelujoča litovska profesorica Epp Lauk je za Dnevnik opozorila, da medijska podjetja, medijski konglomerati in upravljalci komunikacijskih platform vse bolj zanikajo odgovornost za posledice lastnih dejanj. »K temu jih ne zavezujejo ne profesionalna etična pravila ne obveznost, da bi razširjali resnične informacije ali da bi zagotavljali njihovo zanesljivost,« ugotavlja profesorica. »Takšno obveznost imajo zgolj novinarji, ki jih obvezujejo kodeksi novinarske etike. Obstoječi kodeksi, ki so bili razviti že pred obdobjem družbenih omrežij, pa po vsebini niti ne morejo spodbujati različnih udeležencev ter širokih družbenih debat o standardih dobrega komuniciranja in državljanski odgovornosti,« pravi. »Poleg tega zunaj profesionalnih okolij, torej v širši družbi, niti ni enotnega prepričanja, kaj pomeni 'dobro komuniciranje'. Ni enotnega razumevanja, kako ljudje dojemajo posamezne vrednote in načela etične komunikacije, in ne vemo, kakšne so njihove realne izkušnje pri soočanju z etično zahtevnimi situacijami.« Gre za etične dileme, ki se denimo pojavljajo ob komuniciranju o udeležencih različnih nesreč, žrtvah nasilja, zlasti če so mladoletne, ali pa ob poseganju v (domnevno) zasebnost javnih oseb.
Mehanizmi, ki jih bo vzpostavil projekt Diacomet, bodo zato nagovorili prav »običajne« državljane, ki se udeležujejo javnih debat na različnih omrežjih. »Diacomet ponuja nov koncept komunikacijske etike in vključujočih mehanizmov odgovornosti, ki so uporabni za družbo omrežij. V osnovi so namenjeni vsem udeležencem – od tradicionalnih medijev do novodobnih vplivnežev,« je pojasnila profesorica Lauk.
Avstrijska znanstvena svetnica Krisztina Rozgonyi, ki deluje na Inštitutu za primerjalne medijske in komunikacijske študije (CMC) pri Avstrijski akademiji znanosti in Alpsko-jadranski univerzi, je prepričana, da bo Diacomet »na inovativen in utemeljen način prispeval k diskusijam o ustvarjanju politik za krepitev medijske in informacijske pismenosti v Evropi«. Državljanski kodeks dobrega komuniciranja pa bo referenčna točka za nacionalne medijske regulatorje po vsej Evropski uniji in za druge deležnike, ki udejanjajo politike na področju medijske in informacijske pismenosti, pravi Krisztina Rozgonyi.
