Na zagovornika načela enakosti Miho Lobnika se je leta 2019 obrnila mati gibalno oviranega devetošolca, ki se je želel vpisati na eno od ljubljanskih gimnazij, a je moral zaradi nedostopnosti šole nazadnje spremeniti načrte. Mati se za vložitev predloga za obravnavo diskriminacije proti gimnaziji ni odločila. Zagovornik je primer vzel kot izhodišče in pripravil posebno poročilo, v katerem je opozoril, da po uradnih podatkih vse pogoje za vključitev gibalno oviranih dijakov v izobraževalni proces izpolnjuje zgolj 26 odstotkov slovenskih srednjih šol.
Največkrat krivo pomanjkanje finančnih sredstev
Izmed šol, ki so odgovorile na vprašanja zagovornika, jih tretjina navaja polno dostopnost za gibalno ovirane dijake, torej da imajo klančine ali dvižne ploščadi, prostorsko prilagojene sanitarije, dvigalo ter urejen dostop do parkirišča in drugih prostorov. Med šolami, ki so delno dostopne, imajo dostop urejen le za posamezne prostore in dele stavb ali pa so zgradili klančino oziroma dvigalo. Med razlogi, zakaj šole ne uredijo dostopa, je največkrat pomanjkanje finančnih sredstev ali pa posegov ne omogoča starost zgradbe oziroma spomeniška zaščita. Iz poročila je razvidno, da je pogosto pojasnilo šol tudi, da še niso imele primera vpisa gibalno oviranega dijaka.
Nevladne organizacije poročajo, da se zastopniki otrok z invalidnostmi zaradi bojazni, da bo to njihovega otroka še dodatno stigmatiziralo, praviloma ne odločajo za uporabo pravnih sredstev. Prav tako ne želijo odnosa s šolo začeti s konfliktom. Težave glede dostopnosti poročajo občasno in jih poskušajo reševati sami v okviru šole ali lokalne skupnosti. Če to ni možno, se odločijo za vpis zunaj kraja bivanja. Društvo distrofikov Slovenije je v poročilu opozorilo tudi na situacije, ko nekatere šole ne želijo prevzeti odgovornosti za gibalno ovirane dijake. Navedli so primer ravnatelja ene od ljubljanskih gimnazij, ki je šolanje zavrnil s pojasnilom, da svojih sodelavcev ne more čustveno obremenjevati s tem, da v razred vključi gibalno oviranega dijaka.
Med rešitvami tudi prilagoditev lokacije pouka
Ob našem preverjanju razmer na srednjih šolah smo poslali vprašanja desetim ustanovam. Prejeli smo sedem odgovorov. Z gimnazije Vič so sporočili, da imajo na šoli dvigalo, klančine, delno prilagojene sanitarije, urejen dostop do parkirišča in da je dostop zagotovljen tudi za težji elektromotorni voziček. Na gimnaziji Moste so povedali, da po prenovi šole dvigalo omogoča dostop do vseh prostorov, dvigalo imajo tudi na srednji zdravstveni šoli v Ljubljani, drugače pa je na gimnaziji Ledina. »Žal še nimamo praktično nobenega dostopa za gibalno ovirane. V načrtu je zgraditev nove telovadnice, ki bo šoli vrnila nekoč obstoječi atrij, s tem pa postavitev dveh dvigal, kar bo omogočilo dostop do praktično vseh šolskih prostorov. Upam, da bodo prvi koraki v tej smeri narejeni že to jesen,« je pojasnil ravnatelj Roman Vogrinc.
Šolski center Kranj pa ima v uporabi kar pet stavb na dveh lokacijah v Kranju. Trenutno je dostop popolnoma rešen na Kidričevi cesti, kjer imajo strokovno gimnazijo, srednje tehniško šolo, višjo strokovno šolo in medpodjetniški izobraževalni center. Na tej lokaciji na leto v povprečju sprejmejo pet težje gibalno oviranih dijakov. Dostop imajo medtem delno urejen na Cesti Staneta Žagarja, kjer na reševanje situacije vpliva spomeniška zaščita. Z večjimi vlaganji realizacijo načrtujejo v bližnji prihodnosti. Pouk v dveh ločenih zgradbah prav tako organizirajo na srednji elektro-računalniški šoli v Mariboru. V Smetanovi ulici so pred dvema letoma s sredstvi ministrstva zgradili dvigalo, v drugi zgradbi na Gosposvetski, kjer poteka laboratorijski pouk, pa dijaki na invalidskih vozičkih dostopa za zdaj nimajo. Ureditev situacije je v načrtu, danes pa to rešujejo s prilagoditvijo lokacije pouka. To je sicer ena najpogostejših rešitev omejitev dostopa tudi na ravni države. Iz Šolskega centra Škofja Loka pa so sporočili, da imajo dostop urejen celo s tremi dvigali in da dodatna gradnja ni v načrtu.
Zakonski rok se izteče čez tri leta
Da je dostop za gibalno ovirane v srednjih šolah urejen zelo različno, je v svojem poročilu ugotovil tudi zagovornik načela enakosti. Kritičen je bil, da je kljub zagotovljeni pravici do izobraževanja v svojem okolju v nekaterih regijah polno dostopna le ena srednja šola, ponekod pa niti to. »Bistveno je tudi, da te redke polno dostopne šole izvajajo samo določene vrste srednješolskega izobraževanja z omejenim naborom programov. Gibalno ovirani dijaki morajo imeti možnost izbire med splošnim in poklicnim izobraževanjem,« je zapisano v poročilu. »Želimo si, da bi bile vse šole dostopne, ne samo za gibalno ovirane, ampak tudi za otroke z drugimi oviranostmi,« je poudarila tudi vršilka dolžnosti predsednice Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije Mateja Toman. Spomnila je na nedavno analizo zagovornika načela enakosti o položaju gluhih v izobraževalnem sistemu. Po njeni oceni te delne analize kažejo na to, da bi bilo smiselno celostno pregledati, koliko šolski sistem dejansko omogoča enakopravno inkluzijo vseh otrok s posebnimi potrebami.
Po zakonu o izenačevanju možnosti invalidov, ki je v pristojnosti šolskega ministrstva, je sicer treba za ljudi z invalidnostmi prilagoditve objektov v javni rabi zagotoviti najpozneje do decembra 2025. Sankcije niso predvidene. V načrtu razvojnih programov je ob tem v letu 2022 in 2023 za ureditev dostopa za gibalno ovirane v stavbah RS zagotovljeno skupno pet milijonov evrov, za naprej pa finančna sredstva še niso predvidena. Šolskemu ministrstvu smo poslali novinarska vprašanja, ali obstaja investicijski načrt z oceno o skupnem strošku ureditve dostopa za gibalno ovirane dijake in na kakšen način spodbujajo ureditev stanja. Odgovorili so, da bo ministrstvo izpolnilo zakonske obveznosti na vseh objektih srednjih šol, kjer bo to mogoče. Ustrezna finančna sredstva še niso zagotovljena. »Najprej je predvidena priprava analize in ocene, za kakšna vlaganja gre, nato pa bomo lahko podali dodatna pojasnila,« so sporočili z ministrstva.
