Ali in kdo je (so)odgovoren za ogromno škodo po avgustovskih poplavah, kdo je soodgovoren za razsežnost katastrofe? Bi lahko posamezniki in podjetja od države na sodiščih izterjali škodo, ki so jo utrpeli zaradi poplav? Sodna praksa je v takih primerih praviloma na strani – močnejših.
V direkciji za vode so slabo desetletje vedeli, da protipoplavni nasipi denimo v občini Ljubno niso narejeni strokovno in so zato lahko zgolj začasni. Zato so se v preteklosti večkrat zavezali, da jih bodo popravili, a tega nikoli niso storili, smo na podlagi kopice izjav strokovnjakov in župana razkrili v minulih dneh. Je zato direkcija za vode soodgovorna za materialno škodo, ki so jo utrpeli posamezniki in podjetja v industrijski coni Loke? Bi lahko ti prek sodišč od države izterjali odškodnino za škodo, ki jim jo je (tudi) zaradi nezadostne protipoplavne zaščite povzročila reka?
»Oškodovanci lahko tožijo, kogar hočejo, a v naših krajih je velik dvom, ali bo tožba uspešna oziroma kdaj in ali bo tožnikom sploh uspelo dokazati, da je ob poplavah nastala škoda ter kdo je odgovoren zanjo,« je na uvodoma izpostavljeno vprašanje odgovoril vodja oddelka za naravne nesreče na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU dr. Blaž Komac. Julija je temeljito raziskal slovensko sodno prakso na tem področju, pregledal kar 1200 sodb in jih izločil 80, ki neposredno obravnavajo naravne nesreče. Njegove ugotovitve ljudem ne morejo vlivati pretiranega optimizma. Cela kopica pravnomočnih sodb, v katerih so oškodovani poplavljenci v preteklosti poskušali uveljavljati pravno odgovornost države, občine ali državnega podjetja za (pretekle) odločitve, ki naj bi ob naravni nesreči vplivale oziroma povečale materialno škodo državljanov, priča o tem, da so tožbe za državljane praviloma neuspešne.
Preberite še: Neučinkovitost državnih organov: Podjetja so zrasla na poplavno najbolj ogroženem območju
Gluhi za opozorila
Desetletja so na Ljubnem opozarjali, da protipoplavni nasipi ob Savinji, denimo ob industrijski coni Loke, niso ustrezni. To nam je v minulih dneh potrdil tudi vodja novoustanovljenega sveta za vode in strokovnjak za gradnjo nasipov, gradbeni inženir in hidrolog Rok Fazarinc. »Protipoplavni nasip, ki so ga ob industrijski coni Loke prvič zgradili po katastrofalnih poplavah leta 1990, je bil mišljen kot začasni ukrep. Ukrep protipoplavne zaščite ni bil nikoli do konca izveden. Ukrep ni bil izveden v skladu s strokovnimi smernicami,« je bil jasen. Na Ljubnem so zato mnogokrat apelirali na direkcijo za vode – varovani pas reke Savinje je v pristojnosti direkcije za vode, naročene protipoplavne ukrepe pa izvede koncesionar za Savinjo, družba Nivo Eko – naj ta nasip končno popravi. »Direkcija za vode je sporni nasip pregledala takoj po poplavah leta 2012 in se takrat zavezala, da ga bo uredila,« se je v minulih dneh spomnil župan Ljubnega Franjo Naraločnik. Predstavniki direkcije za vode so bili zadnjič na Ljubnem lani na pobudo župana in podjetja KLS. Znova so se zavezali, da bodo nasip popravili, a tega niso naredili, po besedah župana zaradi nedokončane državne hidrološko-hidravlične študije. Podjetja v industrijski coni Loke Rihter, Davidov hram, Nadlučnik in KLS Ljubno danes škodo po poplavah preštevajo v stotinah milijonov evrov.
Občani in podjetniki imajo pravico, da zadoščenje za neizvedene ukrepe poiščejo na sodišču in na tak način pridejo do odškodnine, a sodna praksa priča o tem, da je sodni epilog za v naravnih nesrečah oškodovane državljane praviloma neugoden.
Oblasti so imune
»Oblasti so proti odgovornosti za svoje delo pravno imune, in to velja nasploh, tudi v tujini, razen če dokazano delujejo malomarno. Odgovornost se pomika na vedno nižjo raven: od Boga, višje sile, države do posameznika oziroma podjetja,« navaja dr. Blaž Komac. To smo dokazali tudi v seriji člankov, ki smo jih objavili v minulih dneh. Ne glede na to, da so bili nasipi ob reki Savinji nestrokovno izvedeni in bi lahko bili zgolj začasni, direkcija za vode pa desetletja ni pristopila k popravilu, se slednja otepa vsakršne odgovornosti za silovitost poplav v Savinjski dolini. Konkretno na območju industrijske cone Loke, ker da ta cona stoji na poplavnem območju, kar so ljudje vedeli. Dejstvo, da so ljudem prav upravne enote izdale gradbena dovoljenja za gradnjo na poplavnem območju, ni povezano s pravno odgovornostjo teh istih upravnih enot. »Prav v sodnih primerih s področja poplav se je izkazalo, da država (upravna enota) ni odgovorna, če opravlja svoje delo, to je, da pregleduje, ali je gradbeni načrt za gradbeno dovoljenje skladen z občinskim podrobnim prostorskim načrtom, razen če gre za dokazano malomarnost,« navaja Komac. Občina prav tako ni odgovorna, čeprav sprejme prostorski načrt, ki dovoljuje gradnjo na poplavnih območjih. »Odgovarja posameznik, ker se ni pozanimal, kje bo gradil, ali ni ustrezno ukrepal,« še pravi sogovornik.
Napovedovanje prihodnosti
Tako je vrhovno sodišče tudi ob poplavah na Dravi leta 2012 v sodbi (podrobnosti navajamo v okviru) med drugim zapisalo, da bi ljudje morali sami reševati svoje premoženje v deroči vodi, česar pa niso storili. Sodišče je zavzelo tudi stališče, da škode ni mogoče dokazati. »Večino škode nosi posameznik,« je na podlagi analiziranih sodb pojasnil Komac. O tem zgovorno priča tudi podatek, da je bilo ob popotresni obnovi v Posočju razmerje med bremenom za povzročeno škodo tri proti ena v breme posameznika. A to še ni vse: »Povrh vsega se pravna praksa pomika v smer kriminalizacije. Posameznik bo torej morda na koncu še kazensko odgovarjal, ker denimo ni deloval samozaščitno; prav to smer nakazuje sodba v primeru Verbund (podrobnosti v okviru),« opozarja sogovornik.
Glede na analizirano sodno prakso Komac izpostavlja, da slovenska sodišča med drugim pričakujejo, da bodo ljudje vedeli, kakšni in kateri ekstremni dogodki se lahko nekje zgodijo. »Tako so sodišča v preteklosti denimo razsodila, da bi stranka morala vedeti, da se na nekem območju lahko zgodijo ekstremne padavine, in se torej pripraviti nanje. Vsa naša infrastruktura je narejena na povprečnih vrednostih pojavov iz minulih desetletij. Podnebne spremembe so v zadnjih desetletjih povzročile spremembe pričakovanega povprečja pojavov. Nova povprečja so višja kot prej, ne vemo pa še natančno, za koliko, saj je čas novega obdobja še (pre)kratek za natančne ocene. Ljudje in upravljalci infrastrukture torej ne moremo vedeti, kaj lahko pričakujemo v 'novih običajnih razmerah'. Sodišča skratka od nas pričakujejo, da se pozanimamo o podatkih, ki jih še nimamo,« je sklenil Komac.
