»Fizioterapevti smo za državo in državljane izjemno pomembni, trenutno pa plače fizioterapevtom ne omogočajo normalnega in dostojnega življenja, sploh tistim, ki so na začetku svoje poklicne poti,« pravi Tine Kovačič, diplomiran fizioterapevt z 20-letnimi delovnimi izkušnjami na podorčju nevrofizioterapije otrok in mladostnikov ter odraslih z razvojnimi motnjami. Nekoč je delal v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna, po doktoratu s področja socialne gerontologije se je habilitiral v docenta in trenutno izobražuje fizioterapevte na Alma Mater Europaea, kjer končuje svoj mandat predstojnika doktorskega študijskega programa. Kovačič je predsednik Združenja fizioterapevtov Slovenije, ki neprekinjeno deluje od leta 1954.
Med vsemi skupinami zdravstvenih delavcev je številčno najmanj fizioterapevtov, čeprav glede na strokovnost predstavljajo ključni kader pri rehabilitaciji bolnikov. Diplomirani fizioterapevt Evgen Šoštarič je v pogovoru za Svet24 izpostavil še podatek, da je v domovih za starejše in posebnih socialnih zavodih, po normativih priznan oziroma plačan en fizioterapevt za 150 ljudi. In to ne glede na to, kakšno je zdravstveno stanje stanovalk in stanovalcev. Je tako sploh še možna kakovostna fizioterapevtska oskrba?
Težko. Hudo pomanjkanje fizioterapevtov v Sloveniji še bolj razkriva mednarodna primerjava. V Sloveniji imamo ta čas 74 fizioterapevtov na 100.000 prebivalcev, v Avstriji jih je 158, v Belgiji jih imajo 209, v Nemčiji 234, 250 jih je na Norveškem...
Torej približno dva do trikrat manj v primerjavi z razvitimi državami.
Slovenija je na evropskem repu, skupaj s Srbijo, Makedonijo, Estonijo, Latvijo.
Zakaj? V Sloveniji je možno diplomirati s področja fizioterapije na sedmih visokošolskih zavodih zavodih. Pomanjkanje študijskih mest torej ne more biti razlog.
Dejavnikov je več. Eden, sicer bolj obroben je, da veliko diplomantov hoče delati na področju športne fizioterapije in to predvsem z vrhunskimi športniki. Drugi, bistveno večji problem so zastareli kadrovski normativi v javnem sektorju, ki onemogočajo zaposlovanje fizioterapevtov. Zato smo že večkrat predlagali ministrstvu za zdravje in zavodu za zdravstveno zavarovanje, da določita nove kadrovske normative za zaposlene na vseh treh ravneh zdravstvenega varstva in socialnega varstva. V domovih starejših občanov, za primer, bi normativ predpisoval enega fizioterapevta na 30 uporabnic in uporabnikov.
Torej bi moralo biti v domovih starejših občanov zaposlenih petkrat več fizioterapevtov in fizioterapevtk kot jih je danes.
Tako je.
Kaj sta vam odgovorila ministrstvo in ZZZS?
Za sedaj še nič, z novo vlado smo šele začeli konstruktivne pogovore. Pripravili smo nov predlog kadrovskih normativov, upam, da bomo naleteli na posluh.
Če trdite, da je na trgu diplomiranih fizioterapevtov in fizioterapevtk dovolj, kje so? In kaj delajo?
Kdor hoče delati kot fizioterapevt in opravljati zdravstveno dejavnost, mora opraviti šestmesečno pripravništvo in strokovni izpit. In tukaj nastopi prva ovira. Pripravniških mest je bistveno premalo. Številni, ki ne pridejo na vrsto, odprejo s. p. in se registrirajo za drugo dejavnost, denimo nego telesa. Drugi dejavnik pomanjkanja so boljše delovne razmere v tujini. V sosednji Avstriji se plače začnejo med 1600 in 1800 evri neto, v kratkem lahko fizioterapevti napredujejo tudi na 2500 evrov neto plače in še višje.
Pri nas torej izobražujemo kader za sosednje države.
Upam, da ne bo vedno tako. Razmere nas v združenju odkrito rečeno jezijo. Fizioterapevtov je v Sloveniji dovolj, hkrati težko najdejo zaposlitev v javnem zdravstvu, pacienti in pacienti pa predolgo čakajo na fizioterapevtsko obravnavo.
Se nad diplomiranimi fizioterapevti brez strokovnega izpita izvaja ustrezen nadzor?
Ne. In na to sistematsko pomanjkljivost in problem opozarjamo že vrsto let.
Kakšne nepravilnosti zaznavate v združenju na področju fizioterapevtskih storitev?
Iz terena dobivamo preverjene informacije in pritožbe, da fizioterapevtskih storitev ne ponujajo zgolj diplomanti brez strokovnega izpita, temveč tudi razni maserji, manualni terapevti, osteopati, kineziologi, kondicijski trenerji. Razmere na trgu tako ogrožajo javno zdravje in varnost pacientov, ki pa so tudi premalo ozaveščeni, da bi poiskali kompetentne fizioterapevte. Predvsem na področju športne fizioterapije se dogaja veliko nepravilnosti predvsem pri neustrezni in nepravilni rabi naziva diplomirani fizioterapevt. Kadar se v združenju seznanimo s takšnim primerom, zadevo prijavimo na zdravstveni inšpektorat. Več od tega ne moremo storiti, saj javnih pooblastil za izrekanje sankcij, niti nadzora nimamo.
Kako naj pacient in pacientka ločita zrnje od plev?
Težko. Razmere bi bilo najlažje urediti z licencami in z javno dostopnim registrom. Nekoč smo fizioterapevti že imeli licence, izdajala jih je zbornica fizioterapevtov. Zbornice danes ni več. Register izvajalcev fizioterapevtske dejavnosti, ki ga vodi ministrstvo, je pomanjkljiv in zastarel. V njem so zavedeni preminuli in upokojeni kolegice in kolegi. Če bi združenje imelo pooblastila za izdajanje licenc, bi lahko izvajali strokovni nadzor z svetovanjem, kar bi nesporno izboljšalo tudi varnost in kakovost fizioterapevtskih obravnav, prav tako bi se izvajal nadzor nad stalnim poklicnim razvojem, saj je fizioterapevtska znanost v razmahu.
V združenju vztrajno opozarjate na plačna nesorazmerja v primerjavi z ostalimi poklici v zdravstvu.
Razmere v javnem sektorju so dejansko ponižujoče. Zgrozil me je sprejem aneksov h kolektivnima pogodbama za dejavnost zdravstva in socialnega varstva ter za zaposlene v zdravstveni negi, ki je povzročil absurdne situacije in je povsem razvrednotil položaj fizioterapevtov. Diplomiran fizioterapevt začetnik, ki dela na covid oddelku, je uvrščen v nižji začetni plačilni razred kot srednja medicinska sestra v intenzivni terapiji. Plače fizioterapevtov v javnem zdravstvu bi bilo treba izenačiti s plačami zaposlenih v zdravstveni negi in drugimi profili.
Iz vaših pričevanj sklepam, da je sistem zastavljen tako, kot da bi si nekdo želel, da bi ti kadri zapustili javni sektor in šli med zasebnike.
Ne verjamem, da so razmere posledice naklepnega ravnanja. A fizioterapevti bodo zagotovo bodo še odhajali v tujino ali v druge poklice, če se nesorazmerja ne odpravijo. Da ne bo nesporazuma: seveda vsem zaposlenim na podorčju zdravstvene nege privoščimo dostojne plače. Vendar jih pričakujemo tudi sami. Trenutne rešitve pač niso ustrezne.
Leta 2020 ste opozarjali, da na fizioterapevtsko pomoč po vaših podatkih čaka okoli 40.000 bolnikov. So se razmere dve leti kasneje izboljšale ali poslabšale?
Aktualnih podatkov o številu ljudi v čakalni vrsti ne poznam, a dejstvo je, da si ZZZS in ministrstvo zelo želita skrajšati čakalne dobe, ki so se nakopičile tudi zaradi pandemije covid-19 in sta pripravljena dodatno financirati storitve. Vendar je denar le ena plat problema. Ne sme se zgoditi, da bi se skušalo večje število storitev opraviti z izčrpavanjem obstoječega kadra. Če je ministrstvo pripravljeno dodatno financirati fizioterapevtske storitve, predlagamo razpis novih programov, morda tudi za določen čas, s transparentno kadrovsko pokritostjo po celotni državi.
Letošnji svetovni dan fizioterapije je namenjen osteoartrozi.
Osteoartroza je najpogostejše patološko stanje sklepov, po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je prizadela približno 520 milijonov ljudi po svetu, število se je v zadnjih 30 letih povečalo za skoraj 48 odstotkov, pri čemer gre v večini vseh primerov za osteoartrozo kolena. Osteoartroza ne prizadene samo starejših, temveč tudi do polovico otrok in mladostnikov, ki so utrpeli poškodbo sklepa. Terapevtska vadba in telesna dejavnost sta varna in z dokazi podprta najpomembnejša načina za obvladovanje osteoartroze, pri čemer lahko fizioterapevti svetujejo, kako začeti ali napredovati pri vadbi. Na svetovni dan fizioterapije bomo javnost osveščali o tej diagnozi in o pomenu fizioterapije pri lajšanju posledic takšnega stanja sklepov.
V tem kontekstu bomo izpostavili še podatek NIJZ, da se je število obravnav pacientov z artrozo v času covida-19 akutno zmanjšalo. Leta 2019 je ambulante zdravstvenih domov obiskalo več kot 38.000 pacientk in pacientov s takšno diagnozo, lani je to število padlo na komaj 5700, najverjetneje zaradi pandemije covida-19.
