Članice in člani Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS) so prejšnjo sredo prisluhnili predstavitvi nizozemskega zdravstvenega sistema. Nizozemsko je namreč novembra lani obiskala delegacija, v kateri je bila poleg predstavnikov zdravniške zbornice tudi državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Azra Herceg. Slednja je bila pred imenovanjem na ta položaj v ožji ekipi Mladih zdravnikov Slovenije.

Med rešitvami, po katerih so se ozirali, je status svobodnega zdravnika. Na tak način dela približno 30 odstotkov vseh zdravnikov na Nizozemskem. Zdravniški del delegacije je po obisku pripravil predlog za izboljšavo slovenskega zdravstvenega sistema, in sicer »vpeljavo delovnopravnega položaja zdravnika v svobodnem poklicu za reševanje dostopnosti na primarni ravni in dvig produktivnosti na sekundarni ravni«.

V šestčlanski delegaciji zdravniške zbornice je bil tudi zasebnik Marko Bitenc, pri katerem svojo licenco ohranja minister za zdravje Danijel Bešič Loredan. Bitenc je najbolj znan in najvztrajnejši zagovornik uvedbe instituta svobodnega zdravnika v Sloveniji. Za to rešitev se zavzema že več kot 20 let, po njegovi oceni pa bi jo bilo smiselno uvesti z napovedano zdravstveno reformo.

V Sloveniji bi imeli tisoč svobodnih zdravnikov

Z Bešičem Loredanom se o uvajanju instituta svobodnega zdravnika niso usklajevali, je zatrdil Bitenc. »To je bila aktivnost na pobudo mladih zdravnikov, ki vedo, da sem se s tem ukvarjal, ko sem bil tudi sam mladi zdravnik,« je včeraj za Dnevnik povedal Bitenc, ki je organiziral obisk institucij nizozemskega zdravstva.

Oktobra lani je o svobodnih zdravnikih predaval na kongresu Slovenskega zdravniškega društva. Po njegovem prepričanju mora takšen poklic uvesti prihajajoča zdravstvena reforma. Ocenil je, da bi v prvih petih letih po uvedbi lahko bilo približno 15 odstotkov vseh slovenskih zdravnikov »svobodnjakov«. V absolutnih številkah bi to pomenilo približno tisoč svobodnih zdravnic in zdravnikov v Sloveniji.

Bitenc se je za uvedbo svobodnih zdravnikov zavzemal že leta 2003, tedaj še v vlogi predsednika ZZS. »Svobodni zdravnik ne bo klasičen zasebni zdravnik, kakršnega poznamo zdaj, ampak bo zasebnik brez svojih prostorov, opreme in zaposlenih zdravstvenih delavcev, svoje delo pa bo opravljal v že obstoječih zmogljivostih javne zdravstvene službe,« je tedaj napovedoval.

Zakaj je bil leta 2003 navdušen minister Keber

Že takrat so se pojavljala opozorila, da bi uvedba svobodnega zdravnika imela tudi neželene učinke. Manj bi bilo timskega dela, slabša bi bila komunikacija, stroški bi se dolgoročno povečali, je leta 2003 našteval Dorijan Marušič, tedanji državni sekretar na ministrstvu za zdravje. Vseeno se je zdelo, da je uvedba svobodnih zdravnikov le še stvar časa. »Ni vprašanje, ali bomo uvedli svobodnega zdravnika specialista, ampak kako bomo to naredili in ali se lahko dogovorimo, kaj je cilj,« je povedal takratni minister za zdravje Dušan Keber.

»Doktor Keber je bil (pred dvema desetletjema, op. p.) navdušen,« je na lanskem kongresu Slovenskega zdravniškega društva razlagal Bitenc, »nakar je po enem telefonskem klicu spremenil mnenje. Določene sile so ocenile, da je to nevarno, in so ustavile projekt.« Vseh podrobnosti takratnega dogajanja se ne spominja, je Bitenc povedal včeraj. Prepričan pa je, da v Sloveniji danes ne bi primanjkovalo zdravnikov, če bi pred 20 leti uvedli omenjeni institut. Če bo institut svobodnega zdravnika tokrat dobil zeleno luč, to utegne podražiti zdravstvo, priznava. »A denarja je dovolj in z njim bi dobili več storitev,« je dodal Bitenc, ki je spomnil na neporabljene milijone za skrajševanje čakalnih dob.

»Leta 2003 smo bili na pragu EU in od vsepovsod smo sprejemali ideje o tem, kaj bi bilo dobro za naš zdravstveni sistem. Idejo o svobodnih zdravnikih je verjetno vsakdo razumel po svoje; sam sem v njej videl zlasti možnost, kako bi lahko kot svobodne zdravnike nagrajevali izjemne zdravnike, šlo je morda za deset zvezdniških kirurgov, ki so se kljub svetovni prepoznavnosti znašli v plačni uravnilovki z drugimi kolegi,« nam je o takratnih stališčih povedal Dušan Keber. V večjem obsegu to sicer ne bi prišlo v poštev, saj bi se ti zdravniki izločili od skrbi za razvoj javnih zdravstvenih ustanov, vzpostavili bi tudi neobvladljivo trenje med svobodnimi in zaposlenimi zdravniki, je dodal. Keber zanika, da bi v njegovem mandatu potekal projekt za uvedbo svobodnega zdravnika, »ki naj bi se nekim silam zdel nevaren«. »Šlo je zgolj za idejo, o kateri smo razpravljali na nekem strokovnem srečanju, to je vse,« je zatrdil.

Do obujene pobude o svobodnih zdravnikih je nekdanji minister kritičen. »Značilno je, da med pobudami zdravniške zbornice vselej prevladujejo zamisli, kako izboljšati položaj tistih zdravnikov, ki že sedaj sodijo med najbolje plačane, in kako jim omogočiti, da postanejo zasebniki.«

Ministrstvo bo iskalo konsenz med deležniki

Predlogov v poročilu ZZS o obisku Nizozemske ministrstvo za zdravje še ni javno podprlo. »Potencialne rešitve, ki jih navajate, so del širše zdravstvene reforme in drugih sistemskih sprememb, ki terjajo konsenz med deležniki,« so zapisali. Po naših informacijah so stališča zdravnikov zelo različna. Nekateri sogovorniki, ki ne želijo biti imenovani, ocenjujejo, da bi uvajanje novega zdravniškega statusa dodatno načelo javno zdravstvo. Bojijo se tudi, da bo še težje organizirati delo na bolnišničnih oddelkih, ki ga že zdaj otežuje hitenje osebja na popoldanska delovišča zunaj matične ustanove.

Tudi s stališča zbornice je mogoče sklepati, da širokega konsenza zdravnikov o novem statusu še ni. Po oceni ZZS zamisel še ni v fazi, ko bi lahko ocenjevali, ali je smiselna in v kakšnem obsegu bi jo lahko udejanjili. Ugotavljajo, da bi zdravnikom s takšno spremembo omogočili možnost fleksibilne zaposlitve, ki je bližja mlajšim generacijam. Med »izzivi« pa bi lahko bila slabša vpetost svobodnih zdravnikov v organizacijske strukture javnih zavodov, so omenili v zbornici.

Navdušenje nad
nizozemsko izkušnjo

Poročilo o obisku Nizozemske navaja, da tamkajšnji svobodni zdravniki največjo prednost izbranega poklica vidijo v poklicni avtonomiji. Praviloma se združujejo v skupine, znotraj katerih se denar razdeli enakomerno (vsi enako za isti poklic). »Vsi pa delajo s polno paro – velja stroga delovna etika,« piše v poročilu. Na Nizozemskem je 80 odstotkov vseh družinskih zdravnikov »svobodnih«, so še povzeli v poročilu in takole pohvalili ureditev: »Svobodni družinski zdravniki si sami organizirajo svojo službo in so bolj povezani s svojimi pacienti. Sami si izberejo način dela in dejansko delajo za svoje paciente – nimajo občutka, da delajo za tekočim trakom ali da jih delodajalec izkorišča.«

Oblika dela, ki je navdušila člane delegacije, ima tudi omejitve. »Kot temeljni model zdravstva to vsekakor ne bi bila idealna rešitev,« ocenjuje Jernej Završnik, direktor mariborskega zdravstvenega doma. »Svobodni zdravniki bi bili kvečjemu dobrodošli v času nadomeščanja odsotnega zaposlenega kadra.« Za zdaj se la

hko v takšnih situacijah naslanjajo kvečjemu na upokojene zdravnike, ki jih plačujejo po podjemnih pogodbah.

Sodišče zavrlo razcvet “letečih” zdravnikov 

Status svobodnih zdravnikov med drugim poznajo v Nemčiji. Ta institut so začeli v omembe vrednem obsegu uvajati leta 2006. Zanesljivega podatka o njihovem številu ni, po nekaterih ocenah naj bi jih bilo od 2000 do 5000. Približno polovica med njimi je anesteziologov, sledijo zdravniki interne medicine in kirurgi. Leta 2021 so v Nemčiji uradno našteli 416.120 aktivnih zdravnic in zdravnikov. Delež svobodnih zdravnikov torej znaša od 0,5 do 1,2 odstotka, bistveno manj kot na Nizozemskem, kjer je približno 30-odsoten.

V sodelovanju s specializiranimi zaposlitvenimi agencijami, kot je denimo berlinsko podjetje Hire a doctor, hitro premostijo kratkoročna in srednjeročna ozka grla ter skrbijo za nemoteno delovanje bolnišnic, ambulant in domov za starejše osebe, predvsem na podeželju, kjer kronično primanjkuje kvalificiranih delavcev. Ti zdravniki vskočijo takrat, ko bolnišnice ne morejo zapolniti prostih mest ali če je stalno osebje odsotno dlje časa.

V stroki obstaja enotno stališče, da svobodni zdravniki niso rešitev za odpravljanje strukturnih primanjkljajev zdravstvenega sistema. Kljub temu so »leteči« zdravniki s časom postali tako priljubljeni, da so jih občasno najemale skoraj tri od štirih nemških klinik. Trend je leta 2019 ustavil niz odmevnih odločitev zveznega socialnega sodišča, ki je razsodilo, da smejo bolnišnice svobodne zdravnike najemati le izjemoma in za kratek čas. Poleg tega jih ne smejo pravno obravnavati kot samozaposlenih v dejavnosti, ki na trgu prodajajo svoje storitve in izdajajo račune, temveč jim morajo plačevati prispevke za socialno varnost enako kot stalno zaposlenim v bolnišnici. Zagotoviti jim morajo tudi dopust in jim omejiti delovnik na 40 ur na teden.

Mnenja o smiselnosti instituta svobodnega zdravnika so v Nemčiji deljena. Za dobro plat takega dela velja njihova prožnost. Slaba plat pa je povečevanje napetosti med redno zaposlenimi v zdravstvenih ustanovah, v katere pridejo začasno delat. Ti poklicni kolegi se namreč radi obregnejo ob okoliščino, da si svobodni zdravniki prosto odrejajo, kaj in kdaj bodo delali. Obenem imajo višjo urno postavko kot zaposleni za nedoločen čas. Povprečna letna bruto plača samostojnih zdravnikov je po podatkih zaposlitvene agencije StepStone lani znašala 95.300 evrov.