Ski Slovenia se imenuje najbolj varovana slovenska smučarska skrivnost: gre za enotno vseslovensko smučarsko vozovnico. S to vozovnico je mogoče smučati v skoraj vseh slovenskih velikih smučarskih centrih – z izjemo Vogla – in na nekaj manjših smučiščih po vsej državi. Žal pa smučarji na nobeni spletni strani slovenskih smučišč ne bodo našli ne podatka o obstoju te vozovnice niti kakršnih koli dodatnih informacij o pogojih uporabe in ceni. Vseslovenska smučarska vozovnica Ski Slovenija pravzaprav ni omenjena niti na vstopni spletni strani Združenja žičničarjev Slovenije, kjer (edini) vozovnico prodajajo – informacije o njej so izjemno dobro skrite na njihovih podstraneh. Informacija o smučarski vozovnici Ski Slovenija se skratka širi predvsem od ust do ust med dobro obveščenimi smučarji. To je tudi razlog, da malokdo ve zanjo – in jo tudi kupi. »Ne skrivamo je, res pa je, da je tudi ne promoviramo oziroma tržimo,« se je na očitke odzval Ernest Kovač iz Združenja žičničarjev Slovenije.
Medtem ko Kovač pravi, da je vozovnica – na voljo so večdnevne in različne sezonske –dostopna vsakomur, ki jo želi kupiti, imetniki te vozovnice, s katerimi smo govorili, trdijo povsem drugače. Do vozovnice so težko prišli, marsikomu je to uspelo šele preko zvez. »Ne glede na to, kar trdijo v pogojih uporabe, je ta vozovnica dosegljiva precej zaprtemu krogu ljudi,« je za Dnevnik povedal imetnik Ski Slovenia, ki se ne želi javno izpostavljati. »Vsekakor bi si želeli, da bi bila vozovnica bolj promovirana in dostopna in bi se za njen nakup odločalo več ljudi, saj bi s tem naredili korak k popularizaciji smučanja v Sloveniji, za kar se nenazadnje zavzemamo tudi v Elanu,« je za Dnevnik dejala tudi direktorica blagovne znamke zimske divizije Elana Melanja Korošec.
Razmeroma poceni
Vozovnice Ski Slovenia so glede na siceršnje sezonske vozovnice posameznih centrov razmeroma poceni, celo cenejše kot sezonske vozovnice za nekatera posamezna smučišča. Cene različnih tipov družinskih vozovnic se gibljejo, na primer, od 890 evrov za vozovnico za enega starša in mladoletnega otroka, starega od 7 do 15 let, do največ 1930 evrov za vozovnico, ki vključuje oba starša in štiri otroke, starejše od 15 let. Povprečna slovenska družina z dvema otrokoma bi za vseslovensko družinsko sezonsko vozovnico odštela približno 1400 evrov, pri čemer jo lahko kupi le, če vsi bivajo na istem naslovu, kar ob nakupu dokaže s potrdilom upravne enote.
Za primerjavo, cene družinskih sezonskih smučarskih vozovnic za Mariborsko Pohorje se začnejo pri 800 evrih (za enega odraslega in otroka) in segajo do 1880 evrov za dva odrasla in dva mladinca. 1600 evrov stane sezonska vozovnica za dva odrasla in dva otroka, kar je 220 evrov več kot primerljiva vseslovenska. Združena družinska sezonska vozovnica za dva odrasla in dva otroka za Kranjsko Goro in Vogel stane 1017 evrov, za Krvavec pa istovrstna sezonska 1280 evrov. Podobno je tudi razmerje med individualnimi sezonskimi vozovnicami: vseslovenska sezonska vozovnica za odrasle stane razmeroma skromnih 671 evrov. Sezonska vozovnica za Mariborsko Pohorje stane 550 evrov, za Kranjsko Goro sto evrov manj, za Krvavec pa 500 evrov.
Docela nelogično cenovno razmerje med sezonskimi vozovnicami za posamezno smučišče in vseslovenskimi sezonskimi vozovnicami je glavni razlog, da smučišča o teh vozovnicah molčijo in raje tržijo svoje, od katerih imajo tudi neprimerno več prihodkov. Zgovoren je podatek, da so v Združenju žičničarjev Slovenije za letošnjo sezono prodali približno 2000 vseslovenskih vozovnic, vključno s posebno vrsto vozovnic, ki so namenjene izključno tekmovalcem, reprezentantom in smučarskim klubom. »Prodali smo približno 1200 vozovnic, namenjenih tekmovalcem, drugo so družinske in vseslovenske sezonske,« je ocenil Kovač. Skoraj vse vozovnice prodajo v Sloveniji, glavnino športnim podjetjem, ki jih razdelijo svojim promotorjem, pa ambasadam v Sloveniji, manjši del pa posameznikom. Medtem ko so lahko smučarji, ki so za vozovnico (iz)vedeli, v minulih letih to kupili tudi na nekaterih blagajnah smučišč, letos to ni več mogoče. Kupiti jo je mogoče le v pisarni Združenja žičničarjev v Ljubljani.
Odločitev in interes centrov
Izkupička od prodaje vozovnic sicer ne zadrži Združenje žičničarjev, pač pa ga razdeli med posamezne gorske centre glede na obisk, ki je zabeležen na vozovnici. Vsakemu gorskemu centru tako pripada sorazmeren delež od prodajne cene vozovnice. Ta prihodek je za posamezni gorski center, razumljivo, precej nižji kot prihodek od prodaje tamkajšnjih sezonskih vozovnic. »Zato jim je, domnevam, v interesu, da prodajajo svoje vozovnice,« je ocenil Kovač, a dodal, da uradno razlogov ne more in ne želi komentirati, saj je to v domeni posameznih smučarskih središč. Ti bi ob širši prodaji vseslovenskih vozovnic in nižjem iztržku izgubili kakšnega smučarja, ki je sicer orientiran na posamezno smučišče, a bi po drugi strani tudi kakšnega pridobili, predvsem pa bi zaradi bolj raznolike strukture smučarjev verjetno več zaslužili s prodajo hrane in pijač na smučiščih, morda tudi z nočitvami. »Odkar imam to vozovnico, se obnašam drugače in grem na smučišče tudi zgolj za uro ali dve,« je za Dnevnik priznal eden izmed srečnih imetnikov vseslovenske vozovnice. »Ne glede na to pa tam spijem pivo ali kavo in pojem štrudelj,« je dodal.
Interes smučarjev je tako povsem nasproten interesu smučišč, saj ob nakupu vseslovenske vozovnice za malenkost višjo ceno dobijo neprimerno več možnosti smučanja. To pa bi navsezadnje moral biti tudi javni interes. »Združenje žičničarjev ni agencija, ampak skupni predstavnik žičničarjev, kot združenje pa nimamo lastnih sredstev za oglaševanje. Vse, kar počnemo, počnemo v interesu članstva. Njihova odločitev je, da se vozovnica ne trži bolj aktivno,« je dodal Ernest Kovač.
