Uporabnica osebne asistence Tanja, ki zaradi multiple skleroze potrebuje dnevno pomoč pri vsakdanjih opravilih, na vprašanje, kaj zanjo pomeni osebna asistenca, odgovori zelo jasno: »Življenje.« Enako je povedala uporabnica Alma iz Kranja, ki je na včerajšnji protest sindikata osebne asistence pred ministrstvom za delo prišla na vozičku in z rdečo rutko okoli vratu. »Če ne bi imela osebnega asistenta, se ne bi mogla udeležiti protesta, ne bi mogla na morje, ne bi si mogla pripraviti kosila,« je naštela. Dodala je, da zaradi drobljenja pravic osebnih asistentov in zniževanja dohodkov ne preostane drugega kot protestirati. Da »z zmanjševanjem pravic osebnim asistentom zmanjšujejo tudi pravice hendikepiranih«, pa je opozoril uporabnik Aleksander.

A če osebni asistenti, ki so jih včeraj prišli podpret tudi njihovi varovanci, opravljajo odgovorno in nepogrešljivo delo, ki uporabnikom omogoča bolj neodvisno, človeka vrednejše življenje, smo na drugi strani slišali opozorila sindikata, kako razvrednoteno je to delo danes. Da bi lahko zagotavljali obseg in kakovost storitev ter pravice asistentov na ravni pred inflacijo in draginjo, bi morala biti cena ure storitve po oceni sindikata vsaj 16,64 evra. Cena, ki jo za izvajanje osebne asistence nameni ministrstvo, pa je 15 evrov. Številni zaposlovalci zato že krčijo delavske pravice, kot so dopust in dodatki, opozarja sindikat.

Pogoji za delo vse slabši

»Delamo ob nedeljah in praznikih, tako rekoč neprestano, to so namreč ljudje, za katere je treba poskrbeti, ker sami ne zmorejo,« je povedala osebna asistentka Barbara z Gorenjske. Sama skrbi za dva uporabnika, in sicer z multiplo sklerozo in cerebralno paralizo. »Za takšno delo moraš biti človek na mestu, s srcem, ker pa je plačilo mizerno, je takšnih, ki bi opravljali to delo, vse manj. Gospoda Mesca in Goloba vabim na osemurni delavnik in naj presodita, ali je takšno delo res vredno nizkih, minimalnih dohodkov.«

Da plačilo ni le nizko, ampak zaradi rastočih življenjskih stroškov še dodatno pada, je povedal tudi osebni asistent Mitja iz Maribora. »Skrbim za osebo z mišično atrofijo. Ko sem začel delati kot osebni asistent leta 2019, sem imel višjo plačo kot sedaj.« Zastopnik sindikata osebne asistence Nenad H. Vitorović je bil ob tem glede zahtev zelo jasen, in sicer, da so stavkovne zahteve minimum, saj je stanje neznosno in se še slabša. »Edina rešitev je prenos osebne asistence iz zasebnega v javni sektor in ustanovitev javnega zavoda, kar bi naredilo konec temu divjemu zahodu.«

Stavkajoči, ki so včeraj pred ministrstvom za delo zaman klicali ministra Luko Mesca, zahtevajo ureditev financiranja dejavnosti, sklenitev kolektivne pogodbe za dejavnost osebne asistence ter sprejetje standardov in normativov dejavnosti. Upajo, da bo njihov glas slišan, saj da ima javnost pravico izvedeti, »kako mačehovski odnos ima oblast do tega pomembnega področja dejavnosti«, in da »ni problem, da ni denarja, pač pa gre za vprašanje prioritet, kaj hoče ta država financirati in česa noče«. Z ministrstva so po shodu sporočili, da nameravajo finančno podhranjenost zavodov nasloviti po pripravi novele zakona o osebni asistenci. »Stavko osebnih asistentov razumem in jo na neki način tudi podpiram,« se je odzval Mesec in dodal: »Pomagali bomo pri sklenitvi kolektivne pogodbe.«