Nedavni stavkovni sporazum med Visokošolskim sindikatom Slovenije (VSS) in ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je vznemiril sindikalne vrste. Vodstvo Sindikata Univerze v Mariboru, ki je del VSS, ni zadovoljno s podpisom sporazuma o delu stavkovnih zahtev, ki se ne nanašajo na plače. Mariborski sindikalisti menijo, da je »sporazum slabši od vseh doslej ponujenih vladnih predlogov«. Po njihovem mnenju je sporazum povečal nevarnost preobremenjevanja delavcev na univerzah, razvrednotil delo in ni razrešil plačnih nesorazmerij. »Sporazum visokošolske učitelje, visokošolske sodelavce in raziskovalce popolnoma prepušča negotovi usodi pogajanj po plačnih stebrih (o tem bodo potekala enotna pogajanja za ves javni sektor, op. p.), povsem pa spregleda plačno skupino J,« so opozorili.
Očitki o samovolji
Plačna skupina J je že vrsto let osrednja skrb sindikatov, saj so plače v tej skupini izrazito nizke. Kot smo poročali, vanjo v izobraževalnem sektorju sodijo tudi visoko izobraženi nepedagoški delavci, zaposleni na strokovno zahtevnih delovnih mestih – poleg čistilk, hišnikov in tehničnega osebja tudi denimo računovodje in informatiki.
Sindikalisti iz Maribora so v izjavi za Dnevnik izrazili očitek, da se je predsednik krovnega sindikata Gorazd Kovačič z Univerze v Ljubljani za podpis sporazuma z ministrstvom odločil samovoljno, opozorila mariborskih sindikalistov pa »vzvišeno« prezrl. »Predsedniku je bilo v procesu odločanja o podpisu sporazuma zastavljenih več vprašanj, tudi vprašanj članstva, a nanje ni odgovarjal,« nam je sporočila sindikalna zastopnica Marija Javornik z Univerze v Mariboru. »Brezkompromisno je vztrajal pri svojem in je sporazum, ne da bi ta vprašanja razrešili, podpisal.«
Gorazd Kovačič je kritike mariborskega sindikata zavrnil kot nesmiselne. Pojasnil je, da odločitve o podpisu sporazuma ni sprejel sam, ampak so jo podprli vsi sindikalni zaupniki z Univerze na Primorskem in malone vsi z Univerze v Ljubljani, z izjemo enega. Mariborski sindikalisti so glasovali proti, a je število ostalih sindikalnih zaupnikov pretehtalo. Tako je bila sprejeta večinska odločitev za podpis kompromisnega dogovora, ki je razrešil vsaj del stavkovnih zahtev, je dejal. »Osnovno vprašanje je bilo, ali podpišemo, kar je dosegljivo, ali pa ostanemo ujeti v večletni konflikt (z vlado oziroma ministrstvom, op. p.),« pravi Kovačič. Izrazil je pričakovanje, da se bodo pogajanja z vlado v okviru plačne reforme javnega sektorja nadaljevala, pri tem pa naj bi se razrešil tudi položaj najslabše plačanih delavcev na univerzah. »Če bi plačna reforma propadla, pa nam prav stavkovni sporazum podeljuje pravico do samostojnih pogajanj o plačah,« je še dodal Kovačič.
Stavkovna zgodovina
Stavkovni proces na univerzah se je začel že lani, v tem času pa je visokošolski sindikat izvedel tri stavke. »Stavkovna pogajanja, na katerih smo ves čas sodelovali predstavniki vseh treh sindikatov univerz (iz Ljubljane, Kopra in Maribora, op. p.), so trajala devet mesecev in pol,« je ob podpisu neplačnega sporazuma 19. julija letos sporočil Kovačič. Dodal je, da so univerzitetni sindikati dosegli pomemben napredek in da imajo »poleg zdravnikov trenutno najboljšo vladno ponudbo v celotnem javnem sektorju«. »Zato smo se odločili, da dogovorjene neplačne rešitve spravimo na varno, preden se kaj zaplete. Vztrajali pa bomo pri odpravi plačnih krivic pri pedagoških, raziskovalnih in strokovnih delovnih mestih, saj so vse tri skupine nepogrešljive za uspešno delovanje univerz,« je še zagotovil predsednik sindikata.
