Na potujoči razstavi z naslovom Shame – evropske zgodbe je v cerkvi sv. Jožefa na ogled nekaj deset portretov žensk in moških iz 20 evropskih držav, žrtev nasilja v otroštvu, ki so se odločili, da o svoji bolečini javno spregovorijo. Portreti, delo italijanskega fotoreporterja Simoneja Padovanija, vključujejo pretresljive izpovedi žrtev o trpljenju in uničenem življenju, a tudi o volji do preživetja in pogumu, potrebnem, da bi se postavili na noge, pomagali tudi drugim žrtvam in se skupaj borili za drugačen odnos družbe do nasilja, zlasti spolnega. Razstava, ki je na ogled do 17. decembra, vključuje tudi portrete treh žrtev zlorab iz Slovenije.

»Škofje smo na strani pravice. Storili bomo vse, da žrtve dobijo zadoščenje in da do zlorab ne bi prihajalo,« je na okrogli mizi pred odprtjem razstave poudaril novomeški škof in predsednik SŠK Andrej Saje.      

Švica: spolne zloraba, prisilni splavi, odvzemi otrok …

Potujočo razstavo je pripravila švicarska fundacija Justice Iniciative (Pobuda za pravičnost). Njen začetnik je Guido Fluri. »Tudi v Švici so bili primeri zlorab desetletja tabuizirani. V državnih in cerkvenih ustanovah ter zasebnih domovih so na tisoče otrok sistematično poniževali, kaznovali in spolno zlorabljali. Na kmetijah je bilo več deset tisoč otrok izkoriščanih kot poceni delovna sila. Izvajali so prisilne sterilizacije, prisilne kastracije in prisilne splave. V psihiatričnih klinikah so na stotinah nič hudega slutečih pacientih preizkušali zdravila,« je motive za ustanovitev iniciative v knjižici Shame – European stories opisal Fluri. Tako kot marsikje drugje tudi v Švici žrtve dolgo niso upale pripovedovati o svoji usodi. Danes je drugače, tudi zaradi omenjene fundacije, ugotavlja. Ljudje in politiki so pokazali solidarnost do žrtev, več kot deset tisoč jih je prejelo odškodnino.

Gost okrogle mize pred odprtjem razstave je bil tudi dr. Matthias Katsch, soustanovitelj dveh iniciativ za pomoč žrtvam spolnih zlorab, tudi sam žrtev. Ko je bil star 13 in 14 let, sta ga v berlinskem katoliškem zavodu posilila dva jezuita; doma ni povedal, ker ni hotel prizadeti svoje zelo verne mame. Katsch je poudaril, da se družba prepočasi odziva na izpovedi žrtev, ki tako ne dobijo zadoščenja, potrebnega za okrevanje. »Ljudje se še vedno težko pogovarjajo o tem, institucije pa se še niso dovolj zazrle vase, da bi lahko res postale varuh otrok in odraslih v njih.«

Žrtvam še vedno težko verjamejo

Profesorica na fakulteti za socialno delo dr. Darja Zaviršek, ki je med drugimi zaslužna za to, da si lahko razstavo ogledamo tudi v Sloveniji, je opozorila, da ljudje še vedno mislijo, da se spolno nasilje zgodi tako, da je vidno navzven. »Verjamejo tudi, da so jih najbližji sposobni zaščititi. Toda otroke zlorabljajo tisti, ki jim starši popolnoma zaupajo. Spolne zlorabe pa se praviloma ne zgodijo na silo. Otroci so vanje 'vpleteni', 'povabljeni'; zaradi pomanjkanja razumevanja tega, kar se jim dogaja, se ne morejo braniti. Počutijo se osramočeni in krivi. Otrok tudi nima besed, da bi izrazil, kaj se mu je zgodilo. Storilci zato lahko računajo na molk.« Matere pa zlorabljenih otrok pogosto niso sposobne zaščititi tudi zato, ker so bile naučene, da morajo poslušati in spoštovati moško avtoriteto, ali pa ker so bile same žrtve spolnih zlorab. Po mnenju dr. Zaviršek bi se zato morali z otroki veliko več pogovarjati o neprimernem vedenju, ki zadeva intimne dotike – skozi igro vlog, s pomočjo slikanic in zgodb, da bi otrok tako lažje razumel, kaj so meje, ki se jih ne sme prekoračiti.

Katja Zabukovec Kerin, vodja Društva za nenasilno komunikacijo, je opozorila, da ljudje žrtvam še vedno težko verjamejo. Mnogi razmišljajo o tem, kaj je žrtev naredila narobe, kar slednje odvrača od tega, da bi o svojem trpljenju spregovorile, storilcem pa daje »dovoljenje«, da z zlorabami nadaljujejo. Po njenih besedah žrtve težko razumejo, da njihove izpovedi nimajo odmeva. »Žrtve hočejo spremembe tu in zdaj, institucija pa od njih pričakujejo neskončno potrpežljivost.« Pater Tomaž Mikuš je spregovoril o sramu, ki ga čuti kot redovnik in pripadnik Cerkve, v kateri so se zlorabe toliko časa nekaznovano dogajale.