Novembra lani je Slovenska škofovska konferenca (SŠK) zasedala na temo zaščite mladoletnih v katoliški cerkvi. Razpravljali so tudi o obravnavi spolnega nasilja. »Neaktivnost je tudi problem, neopravljanje dolžnosti je problem in sedaj iščemo poti, kako bi najbolj primerno v naših okoliščinah v Sloveniji šli to pot naprej,« je tedaj ugotavljal predsednik SŠK, novomeški škof Andrej Saje. Napovedal je ustanovitev neodvisne komisije za zaščito otrok, katere člani bi prihajali iz vseh škofij, vanjo naj bi bili vključeni žrtve in laiki, strokovnjaki na tem področju.
Strah, da bi morali z žrtvami sedeti za isto mizo
Sedem mesecev kasneje se ni zgodilo nič oprijemljivega. »Komisija še ne obstaja,« ugotavlja duhovnik Janez Cerar, predsednik zavoda Dovolj.je. »Doslej se ni storilo nič otipljivega. SŠK preigrava različne scenarije, po meni znanih informacijah naj bi še vedno iskali primernega vodjo komisije. Moje mnenje je, da bodo v Sloveniji zelo težko našli človeka kalibra Jean-Marc Sauvé, ki je bil vodja komisije v Franciji. Tam so škofje na redna zasedanja škofovske konference povabili preživele zlorab, da so sedli za isto mizo. Pri nas obstaja velik strah, da bi preživeli dobili mesto v komisiji. Slovenija je obenem majhen prostor, pri nas hitro trčijo interesi posameznih skupin, dogajajo se igre moči, od katerih skupnost verujočih in sama institucija Cerkve nima nič, še najmanj pa preslišane in ignorirane žrtve zlorab.«
Zavod Dovolj.je medtem nadaljuje svoje poslanstvo in se posveča zaščiti in pomoči žrtvam spolnih zlorab. Cerar, tudi sam žrtev spolne zlorabe v redovniških vrstah, opaža, da ima SŠK do zavoda strahospoštovanje, zato se odziva z leporečjem. »Toda v Sloveniji potrebujemo konkretna dejanja, ne besedičenja ali 'komentarčkanja',« je odločen Cerar in je pristojne v Cerkvi na Slovenskem v preteklosti že večkrat pozval, naj po zgledu tujih držav ustanovijo neodvisno komisijo za preiskovanje spolnih zlorab, na čelu katere bo oseba z empatijo in moralno integriteto. Aprila letos je s skupino preživelih, ki so jih spolno zlorabili duhovniki, obiskal Vatikan. Sprejel jih je sam papež Frančišek in se jim opravičil. »Papež nam s svojo držo kaže, da so žrtve vedno na prvem mestu, vsi skupaj pa smo na poti reševanja preteklih zlorab,« je zatem sporočila SŠK.
Razkritja (sistematičnih) spolnih zlorab v katoliški cerkvi pretresajo tudi Nemčijo, kjer imajo neposreden učinek na drastičen upad števila vernikov. Po podatkih nemške škofovske konference je uraden izpis lani zahtevalo 522.821 vernic in vernikov, kar je največ v enem letu, odkar vodijo statistiko. Registrirani člani katoliške cerkve, pa tudi večine protestantskih veroizpovedi in nekaterih drugih verskih skupnosti, morajo sicer v Nemčiji državi plačevati davek, ki je namenjen podpori izbrane cerkve.
Thomas Schüller, strokovnjak za katoliško kanonsko pravo na univerzi v Münstru, je za DPA ocenil, da nemška katoliška cerkev »umira pred očmi javnosti«. Da se bo dramatično zmanjševanje njenih članov pospešilo, je bilo po navedbah agencije jasno že na začetku lanskega leta, saj je do eksplozije uradnih izpisov iz Cerkve prišlo že konec januarja po objavi poročila o spolnih zlorabah otrok v münchenski in freisinški nadškofiji med letoma 1945 in 2019. Irme Stetter-Karp, predsednica vplivnega odbora nemških katolikov (ZdK), ki združuje laike, je izgubljanje vernikov označila za »očitno krizo« nemške katoliške cerkve. Objavljene podatke je označila za žalostne, a po njenem mnenju ne presenečajo, saj je Cerkev še posebej zaradi zlorab, ki so jih zagrešili duhovniki, izgubila zaupanje ljudi.
Na upad števila vernic in vernikov ter na posledice razkritij spolnih zlorab se nemške nadškofije odzivajo različno. Berlinska je izbrala pot transparentnosti in zaupanja v pričevanja preživelih spolnih zlorab. Spomladi je objavila poročilo, ki razkriva, kako so duhovniki in redovnice načrtovali in organizirali spolno zlorabo otrok v 60. letih prejšnjega stoletja. Poteza je presenetila javnost, saj je sistematično in načrtovano spolno izkoriščanje otrok s strani duhovščine težko dokazljivo.
S tednikom Der Spiegel je svojo izkušnjo zlorabe v katoliški cerkvi delil danes 69-letni upokojeni policist. Njegova zgodba je bila poprej anonimno vključena v poročilo o zlorabi berlinske nadškofije. Bil je učenec katoliške osnovne šole St. Ludwig v Wilmersdorfu, med letoma 1960 in 1965 so ga duhovniki in redovnice zlorabili od 40- do 50-krat, ocenjuje. »Poznam še druge žrtve, ki niso prišle v javnost,« dodaja.
Redovnice in redovniki
spletli pedofilsko mrežo
Storilci so dečke in deklice redno vodili na organizirane obiske kina v Berlinu. Tam so jim predvajali pornografske filme in jih spolno zlorabljali. Kdor se je skušal braniti, je bil brutalno pretepen. »Zame je bilo jasno: za tem je bila struktura, obstajala je mreža,« je prepričan eden od zlorabljenih, ki je na fotografijah prepoznal osumljene storilce in podrobno opisal prizorišča zločinov.
Čeprav večina njegovih očitkov ni preverljivih, mu berlinska nadškofija verjame in je prepričana o resničnosti njegovih navedb. Zato je samoiniciativno razkrila organizirano zlorabo. Najmanj šest duhovnikov in prav toliko redovnic je spletlo pedofilsko mrežo ter načrtovalo in izvajalo spolne zlorabe otrok, je potrdila berlinska nadškofija. Vpletene redovnice so bile znane kot »sive sestre«. Preživeli se jih dobro spominja in pravi, da so ga prisilile tudi v posilstvo mladih deklet, ko je bil star komaj devet let. Tudi te obtožbe ni mogoče dokazati, opozarja Spiegel.
Preživeli je leta 2021 vložil zahtevek za odškodnino pri tedaj novoustanovljeni neodvisni komisiji nemške katoliške cerkve (UKA). Doslej so mu obljubili 100.000 evrov odškodnine in še 10.000 evrov neposredno od nadškofije. Komisija poudarja, da verjame žrtvam, tudi če ne obstajajo trdni dokazi. Obdelava vlog traja praviloma le nekaj mesecev. Do konca leta 2022 je cerkev oškodovancem izplačala okoli 40 milijonov evrov.
Žrtev terja odškodnino
od mesta Berlin
Preživeli 69-letnik je prepričan, da bi mu moralo odškodnino izplačati tudi mesto Berlin, saj nadzorni organi osnovne šole St. Ludwig niso opravili svoje dolžnosti. Ravnali so hudo malomarno, če ne s pogojnim naklepom, je prepričan. Zahteva izplačilo 500.000 evrov odškodnine. Berlinski senat se sklicuje na to, da je zadeva pravno zastarala. Žrtev, zlorabljeni, ne bo popustil.
Slovenija bi si lahko vzela za zgled berlinsko nadškofijo, ki je ubrala odločno in neprimerljivo bolj transparentno pot. Pedofilske mreže razkriva samoiniciativno, z žrtvami sedi za skupno mizo.
»Zlorabe v Berlinu, zlorabe v Sloveniji. Različni teksti in podteksti, a isti kontekst. Institucija katoliške cerkve vzpostavlja sistem, znotraj katerega nastajajo pogoji za zlorabe in ščitenje njihovih storilcev,« pravi Janez Cerar. »Nobeno izgovarjanje, češ, saj se tudi drugje dogajajo zlorabe, predvsem v družinskem okolju, ne pomaga in tudi ni pošteno, saj je središče katoliške cerkve Jezus, ki posvečuje človekovo dostojanstvo.«
Slovenska škofovska konferenca včeraj ni odgovorila na Dnevnikova vprašanja.
