Raziskovalci Inštituta za kriminologijo so februarja zaključili obsežno raziskavo kaznovalne politike na področju spolne kriminalitete. Od slovenskih sodišč so pridobili in analizirali 431 sodb, ki so se nanašale na 498 obsojencev različnih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Ugotovitve elaborata, ki ga je financiralo pravosodno ministrstvo, vodila pa dr. Mojca Plesničar, so mestoma skrb zbujajoče, saj je študija med drugim razkrila tudi nekatera nesprejemljiva stališča sodišč. »Popolnoma nesprejemljiva je argumentacija sodišča, ko pravi, da gre šteti kot olajševalno okoliščino, da je 'storilec že dalj časa sam in v teh pogojih nima redne možnosti po realizaciji naravnih nagonov',« so avtorji izpostavili neprimerno stališče sodišča v obrazložitvi obsodbe za kaznivo dejanje posilstva, ki je bilo sicer osamljeno, po naših informacijah pa se je omenjeni ljubljanski sodnik vmes tudi že poslovil od sodniške funkcije.
Večina kazni blizu minimalne
Na inštitutu so med drugim analizirali 79 primerov sodb zaradi posilstva po osnovni definiciji iz kazenskega zakonika (in še pred novelo iz leta 2021, ki je model prisile zamenjala z modelom soglasja). V kontekstu zadnjega ksenofobnega izpada poslanke SDS Alenke Jeraj, ki je za posilstva v Sloveniji okrivila migrante, je zanimiv podatek, da so bili posiljevalci v 80 odstotkih slovenski državljani, med tujci pa prevladujejo državljani iz republik nekdanje Jugoslavije. Med obsojenimi so praktično vsi moški, razen v enem primeru, ko je bila zaradi posilstva obsojena ženska – tudi v tem primeru, tako kot v vseh drugih, pa je bila žrtev ženskega spola. V 135 analiziranih primerih sodb zaradi kaznivega napada na osebo, mlajšo od 15 let (po osnovni definiciji kaznivega dejanja), je bil delež storilcev s slovenskim državljanstvom še višji (93 odstotkov).
Kaznovalna politika vseh omenjenih kaznivih dejanj je dokaj blaga, opažajo na inštitutu. Če je bila za kaznivo dejanje posilstva po osnovni definiciji zagrožena kazen od enega do deset let zapora, so morali obsojeni v zapor v povprečju za manj kot dve leti, skoraj tretjina kazni pa je bila pogojnih. Podobno je pri spolnem napadu na mlajše od 15 let (po osnovni definiciji, ki predvideva od tri do osem let zapora), pri katerem je bilo pogojnih kazni celo 41 odstotkov, povprečna zaporna kazen pa je znašala nekaj več kot dve leti, torej pod predpisanim minimumom.
Na inštitutu ocenjujejo, da blažje oblike tega kaznivega dejanja (na primer otipavanje prek obleke) v resnici le v manjši meri vplivajo na nizko povprečno kazen, saj se nizke kazni pogosto izrekajo tudi v primeru hujšega poteka tega kaznivega dejanja. »Celo več, pregled izrečenih pogojnih obsodb pokaže, da so bile te izrečene tudi v 22 primerih, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno s spolnim občevanjem. Ob vseh zadržkih, ki jih imamo do morebitnega prestrogega kaznovanja storilcev kaznivih dejanj, smo do takšne kaznovalne slike zadržani,« so zapisali raziskovalci kriminološkega inštituta, ki sicer ocenjujejo, da je na splošno relativno blaga kaznovalna politika pozitivna lastnost slovenskega pravosodnega sistema, ki se upira sodobnim skušnjavam prestrogega kaznovanja.
Neenotna obravnava enakih okoliščin
Bolj kritični so bili do neenotnega vrednotenja enakih okoliščin na različnih sodiščih ali pri različnih sodnikih, saj so odkrili tudi povsem diametralno nasprotna stališča sodišč glede posameznih okoliščin pri izreku kazenske sankcije. »Če smo pri kaznivih dejanjih posilstva, spolnega nasilja in spolne zlorabe ugotavljali, da je predhodni odnos med storilcem in žrtvijo storilcu pri kaznovanju lahko v korist, pri kaznivih dejanjih spolnega napada na otroke vidimo, da sodišča kot dodatno obremenilno jemljejo okoliščino, da sta se storilec in žrtev poznala, sploh če je bil ali bi moral biti med njima vzpostavljen odnos zaupanja,« svoja opažanja iz preučevanja sodb pojasnjujejo raziskovalci.
Prav tako so praviloma mileje kaznovani storilci, ki so spolno nasilni večkrat zoper isto osebo, kot tisti, ki kaznivo dejanje storijo zoper različne žrtve. V prvem primeru gre pogosto za nadaljevalno kaznivo dejanje, v drugem pa za več posameznih kaznivih dejanj, kar se pozna tudi pri končnem izreku kazni.
Občasno tudi nesprejemljive olajševalne okoliščine
Določene anomalije se kažejo tudi pri olajševalnih okoliščinah. V sodbah zaradi posilstev so sodišča najpogosteje upoštevala, da je šlo za prvo kaznivo dejanje, da mora obsojenec skrbeti za mladoletne otroke, da je dejanje priznal in obžaloval ... Občasno pa so se pojavljala tudi nenavadna in celo nesprejemljiva stališča sodišč glede olajševalnih okoliščin. Poleg že v uvodu omenjenega opravičevanja dejanj posiljevalca z njegovo osamljenostjo je sodišče v primeru posilstva dekleta, ki je pred kratkim prekinilo zvezo z obdolžencem, denimo zapisalo, da »so mladostniške ljubezni nekaj posebnega ter da se mlad in impulziven fant v čustvenih zadevah odziva povsem drugače kot zrela oseba«. Slednje je po mnenju inštituta na meji sprejemljivega, ko govorimo o tako hudih kaznivih dejanjih, kot je posilstvo.
Pojavljale so se tudi olajševalne okoliščine, ki vsebinsko zvračajo krivdo na žrtev. Na primer, da je žrtev »naivno pristala, da se je odpeljala sama z obtoženim«, ali da je »oškodovana samodejno zjutraj vinjena prišla k njemu v stanovanje«.
