Letošnje poletje kaže, da temperaturni rekordi postajajo stalnica. »Spet drvimo v smer najtoplejšega leta, odkar beležimo meritve, to je od leta 1950. Do konca stoletja se v Sloveniji obeta, da bo povprečna temperatura višja za eno do šest stopinj Celzija. Več bo vročinskih valov, tudi daljši bodo. Smo v alpskem prostoru, kjer so vdori hladnega zraka marca in aprila vedno mogoči. To bo ostalo. Pozeb se zato ne bomo znebili. Od leta 2006 se suša v poletnem času povečuje. Druga plat medalje so izjemne padavine. Intenzivni padavinski dogodki ter z njimi poplave in plazovi so realnost. Do leta 2100 naj bi se zimska temperatura povišala za pet stopinj, zato bo manj snežnega turizma. Scenarij do leta 2100 za nižinski del Slovenije je, da bo na leto do 45 vročih dni. Popoldnevi bodo toplejši, več bo tropskih noči. To pomeni, da se organizmi ne bodo imeli priložnosti spočiti. To, da bo več vročinskih valov, vpliva na vse sisteme, tako na ekosisteme kot tudi na ljudi in živali, je nanizala dejstva agrometeorologinja dr. Andreja Sušnik iz Agencije RS za okolje.
Bi lahko bilo škode manj? Bi!
Zaradi ekstremnega vremenskega dogajanja, ki ga zaznamujejo suše, toče, obilna deževja …, je zelo na udaru slovensko kmetijstvo. Po podatkih ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) je v zadnjih dveh desetletjih zaradi različnih naravnih nesreč imelo že skoraj milijardo evrov škode; slabih šesto milijonov evrov je je povzročila zgolj suša, ki je po kmetijskih pridelkih najintenzivneje udarila v letih 2003, 2006, 2007, 2012, 2013, 2017, 2022, država pa je prizadetim kmetovalcem v tem času samo zaradi posledic suše izplačala okoli sto milijonov evrov pomoči.
Bi lahko bilo škode manj? Bi. V primeru izdatnejšega namakanja. »Potencial namakanja še zdaleč ni izkoriščen. Po deležu kmetijskih zemljišč v uporabi, ki so opremljena z namakalnimi sistemi, smo na repu držav EU,« je to že dolgo znano klavrno statistiko znova izpostavila kmetijska ministrica Mateja Čalušić. Maša Žagar, generalna direktorica direktorata za kmetijstvo na MKGP, jo je dopolnila s konkretnimi številkami. Imamo okoli 500.000 hektarjev kmetijskih zemljišč v uporabi, približno 200.000 hektarjev jih je primernih za namakanje, namakamo jih zgolj 6500 hektarjev, je povedala. Med razlogi, zakaj je tako, je izpostavila pomanjkanje interesa med kmeti, da bi svoj pridelek obvarovali pred uničujočimi sušami, majhnost in razdrobljenost parcel, pomanjkanje tržno usmerjenih kmetij, pa tudi prezahtevne postopke, ki so potrebni za izvedbo namakalnih sistemov. Med njimi je tudi obilje potrebnih dovoljenj, od gradbenih do vodnih, naravovarstvenih, kulturnovarstvenih ... »Čez dvajset se jih lahko nabere,« je opomnila Maša Žagar.
Kmetijstvo brez namakanja ne more preživeti
Nekaj svetlih izjem, kar zadeva namakanje, v Sloveniji vendarle obstaja. V podravski občini Gorišnica denimo namakajo kar osemdeset odstotkov kmetijskih zemljišč, občina Ajdovščina pa načrtuje gradnjo največjega namakalnega sistema v državi. Župan Tadej Beočanin je poudaril, da kmetijstvo v Vipavski dolini brez namakanja ne more preživeti. Toda zgolj za to, da so za vključitev v ta projekt pridobili soglasja zakonsko zahtevanih 67 odstotkov lastnikov zemljišč, je občina porabila leto dni. Uspeh namakanja je torej bolj ali manj odvisen od zagnanosti posameznikov v lokalnih skupnostih.
Maša Žagar je prepričana, da bi se morali na državni ravni odločiti, kaj je v Sloveniji prioriteta – popolna odvisnost od uvožene hrane ali to, da je skušamo čim več pridelati sami. V drugem primeru bi morala država – tako Maša Žagar – reči, da je naša prioriteta tudi namakanje kmetijskih površin. Ta država je aktualna vlada s premierjem na čelu, del katere je seveda tudi kmetijsko ministrstvo, kjer je Maša Žagar ena od vodilnih. Vprašanje pa je, ali bodo opozorila o problemih v kmetijstvu, izpostavljenih na letošnji Agri, dosegla predsednika vlade Roberta Goloba, ki ga ta sejem očitno ne zanima, saj se po naših informacijah ni želel odzvati vabilu organizatorja, da bi slavnostno odprl največji kmetijski dogodek v državi. To je storila predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič.
Skromen delež ekoloških živil
Lahko k blaženju ekstremnih posledic podnebnih sprememb prispeva ekološko kmetijstvo? O tem so se spraševali na drugem včerajšnjem posvetu na Agri v izvedbi MKGP. »Lahko, saj ima manjši ogljični odtis od konvencionalnega. Ne moremo pa se pretvarjati, da ne bo poplav in suš, če bomo kmetovali ekološko,« je odgovorila vodilna slovenska klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Toda v ekološki proizvodnji imamo trenutno le dobrih dvanajst odstotkov kmetijskih površin. To je sicer odstotek več kot lani, vendar še vedno precej manj od začrtanega cilja. Slovenija si je namreč zadala, da bomo imeli do leta 2027 vsaj desetodstotni delež ekoloških kmetij (trenutno jih je skoraj dvakrat manj) in najmanj osemnajstodstotni delež ekoloških kmetijskih zemljišč. Dodatna težava je, da kar okoli osemdeset odstotkov vseh površin v ekološki pridelavi predstavljajo trajni travniki in pašniki. To pomeni, da pridelamo največ ekološke trave, zato ne preseneča ugotovitev prve dame direktorata za kmetijstvo na MKGP Maše Žagar, da povpraševanje po ekoloških živilih pri nas močno presega ponudbo. Lučka Kajfež Bogataj meni, da v tem pogledu ne bo napredka, dokler ne bo v koalicijski pogodbi pisalo, da je ekološko kmetijstvo naša prioriteta.
