Ko beremo pričevanja z Gradu Cmurek na Tratah, se lahko vprašamo, na kateri strani zidov so v resnici »norci«. Kako smo kot družba nekoč pa vse do danes delali z ljudmi, ki so preživljali različne stiske, odseva oblike sistemskega nedelovanja in krutost do sočloveka. V graščini, v kateri je po drugi svetovni vojni desetletja deloval Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec - Trate, je ekipa ljudi, združenih v dediščinsko skupnost Muzeja norosti, na čelu z direktorico zavoda Sonjo Bezjak vzpostavila edinstven prostor spominjanja.
Grad Cmurek je edinstven kulturni spomenik in eden najstarejših ohranjenih srednjeveških gradov na Slovenskem. Njegove prve omembe segajo v dvanajsto stoletje. Od 1401 do 1931 je z gradom upravljala štajerska rodbina Stunberg, pred in med drugo svetovno vojno je pripadal posestniku Antonu Mallyu. Po drugi svetovni vojni je bil grad v Jugoslaviji nacionaliziran, država je v njem uredila zaprto socialno varstveno ustanovo, Zavod za duševno in živčno bolne. Leta 2004 pa je Cmurek postal prva institucija, ki jo je Slovenija zaprla z namenom dezinstitucionalizacije.
»Ko so ljudje odšli in so se za njimi zaklenila vrata, je ostala neka tišina,« se v dokumentarnem filmu Muzej norosti spominja Sonja Bezjak. »Potem smo se začeli s to praznino soočati. In ugotovili smo, da gre za težavno dediščino. Da ne bo lahko s temi zgodbami.« Tako so se odločili, da se bodo predstavljanja kulturne in naravne dediščine gradu Cmurek lotili celostno. Vzpostavljajo vsebinsko zaokrožen kulturni, strokovni, socialni in turistični center, povezan z lokalno skupnostjo in vključen v širšo regijo. V muzeju tako združujejo moči domačini s slovenske in avstrijske strani Mure. »Zadali smo si ohraniti in oživiti grad Cmurek, ki je bil tedaj že devet let prazen. Že v štartu smo vedeli, da bomo Zavod za duševno in živčno bolne predstavljali z neke kritične pozicije. Na ta način lahko prispevamo tudi k procesu dezinstitucionalizacije.« Hkrati so se zavedali, da dolga zgodovina gradu sega v dvanajsto stoletje in je tu potrebno raziskati in predstavljati tudi zgodbe drugih obdobji. »Tudi na ta način se zgodba zavoda umešča v širši kontekst in se na nek način normalizira in ni le težavna, obremenjujoča dediščina gradu. To ne sme biti tema, izrinjena na robove.«
Vratar in strežnica
Sonjo z gradom povezuje tudi družinska zgodba. »Oba moja stara starša sta bila zaposlena v Zavodu za duševno in živčno bolne. Stari ata je bil vratar, stara mama pa strežnica na oddelku, tako da so moji spomini prepleteni tudi z njunimi pripovedmi. V albumu, ki je ostal po njuni smrti, je bilo kar nekaj fotografij iz zavoda.« Čeprav je študirala sociologijo v Ljubljani, se Sonja od domačega kraja čustveno ni nikoli zares oddaljila. Med študijem je zbirala stare fotografije iz kraja in ustanovili so civilno iniciativo za Trate. Želeli so poskrbeti, da njihovi opuščeni kulturni spomeniki ne bi propadali. Kasneje se je iniciativa, ki ni prejela posluha s strani občine in države, razpustila, Sonja pa je s svojim ljubiteljskim raziskovanjem kulturne dediščine Trat nadaljevala. »Čez kakih devet let je zame prišel prelomen trenutek. Slučajno sem v Knjižnici Bežigrad v Ljubljani naletela na razstavo Skladatelji klasične glasbe s težavami v duševnem zdravju. Pretresla me je. Prižgala se mi je žarnica, da smo tudi v domačem kraju imeli Zavod za duševno in živčno bolne, a se nisem kot sociologinja nikoli zares vprašala o tej totalni instituciji. Kako malo pravzaprav vemo o ljudeh s težavami v duševnem zdravju in koliko predsodkov imamo?« Med kolesarjenjem do stanovanja se ji je tako porodila ideja o Muzeju norosti. Takoj je pisala svoji sosedi na Tratah Darji Farasin, »v osemdesetih je bila predsednica Mladinskega kluba na Tratah, če kdo, bo ona zagrabila,« ki je bila navdušena. Sonja je kontaktirala še profesorja doktorja Rajka Muršiča, ki je v devetdesetih raziskoval Trate kot antropolog. Takoj obljubil, da pomaga po svojih močeh. »Počasi se je oblikovala skupina ljudi, sosedov, kolegov, zainteresirana posebej za bogato kulturno in naravno dediščino gradu Cmurek in njegove okolice. Grad je tako lepo povezal strokovnjake in strokovnjakinje različnih področji, snežna kepa se je začela valiti.«
Lovilci sanj
Vrata Muzeja norosti so zdaj za obiskovalce široko odprta. Na ogled so različne razstave, poleg prej omenjene Skladatelji z roba norosti, razstava Kaj pa ti veš, na kateri je predstavljeno enajst zgodbe srčnih ljudi, ki so zaupali svoje izkušnje, povezane z duševnim zdravjem, razstava gotske arhitekture v Sloveniji. Leta 2021 so imeli v muzeju razstavo Simona Changa, kjer si je bilo mogoče ogledati fotografije iz psihiatrične bolnišnice Hawler v Kurdistanu. »Že od začetka smo vedeli, da bosta poleg zgodovinskega prikaza obdobji gradu v muzeju zelo prisotni kultura in umetnost. Umetniki so tisti, ki se s problemi ukvarjajo drugače, kot je to mogoče z znanstvenim pristopom. Z raznimi pristopi nagovorimo in senzibiliziramo različne ljudi. Tako smo že v začetku z umetnicami in umetniki začeli preizpraševati fenomen norosti.« Leta 2022 je nastala razstava Lovilci Sanj, kjer so na ogled dela iz ustvarjalnih delavnic, ki jih je v muzeju vodila akademska slikarka in kiparka Saša Bezjak. Že nekaj let prej so pod njenim vodstvom organizirali simpozij Norost in ustvarjalnost, v okviru katerega so povabili petnajst umetnikov in umetnic iz Slovenije, da so tri dni prebivali na gradu in pripravili razstavo. »Obenem se je odvijala obsežna diskusija na temo, kakšno vlogo ima norost v njihovem umetniškem delovanju.« Letošnjega avgusta pa je pod vodstvom glasbenika Vaska Atanasovskega nastala Zelena evropska opera (ang. Green European Opera), pri kateri je sodelovalo petnajst umetnikov iz več držav in so se med drugim navdihovali iz zgodb iz Muzeja norosti. Opera, uprizorjena na cmureškem dvorišču, je pretresla in navdušila občinstvo. »Zelo previdno rokujemo s temo norosti. Skušamo preprečevati, da bi se stereotipi ponavljali in si želimo, da bi prispevali k odpravljanju predsodkov. Z neko občutljivostjo jo posredujemo naprej. V ospredju je človek, ki se je v danih okoliščinah znašel v stiski in vprašanje, kako lahko mi kot družba poskrbimo za boljše pogoje za ljudi, kadar rabijo pomoč.«
Odpiranje grajskih vrat
Po gradu imajo vodene oglede, obiskujejo jih turisti, popotniki, za šole in fakultete redno pripravljajo strokovne ekskurzije, z lokalno skupnostjo in s strokovnjaki s področja duševnega zdravja ter drugih področji pa sodelujejo pri skupnih projektih. Za domačine je Muzej norosti predvsem kraj srečevanja, druženja. »Bralni krožki, jutranja vadba, filmski in glasbeni večeri, izmenjava sadik ...« Ljudje pridejo v Muzej norosti vedno z določenimi predstavami, prepričanji o tem, kdo je nor, kdo sodi za zavodske zidove. Ob vodenih ekskurzijah, ko zagledajo ustroj in delovanje totalne ustanove, se jim pogled na zavode zelo spremeni. Prvič se začnejo spraševati o tem. »Ne glede na to, kaj si mi o določenem človeku mislimo, kakšna je stopnja njegove oviranosti, imamo vsi pravico biti sprejeti kot ljudje. Do človeške obravnave in ohranjanja dostojanstva. V takih totalnih ustanovah je ljudem pogosto odvzeto dostojanstvo, možnost neodvisnega in dostojnega življenja.« Ko se enkrat sprehodiš med zidovi nekdanje »norišnice,« prebereš pričevanja ljudi, ki so tu delali, in tistih, ki so v zavodu živeli, te po Sonjinih besedah nihče več ne more prepričati, da je v takih institucijah vse lepo in prav. »O čem mi torej pravzaprav govorimo? Ne le o norosti sami po sebi, temveč o tem, kako kot družba obravnavamo ljudi, ki potrebujejo podporo.«
Meja med norostjo in neumnostjo
Ekipa muzeja je nedolgo nazaj osvojila še eno pomembno spoznanje. »Naučili smo se, da moramo ločevati med neumnostjo in norostjo. Leta 2021 je bilo zares divje leto, tarča smo bili več napadom hkrati. Mi delamo racionalne stvari, skladne z zakonodajo in evropskimi smernicami, imamo vse dokaze, da delamo za skupno dobro. Odločevalci, tisti, ki ti bi morali to potrditi, pa te imajo za norega.« V tem obdobju se je namreč nekdanja direktorica Hrastovca čez noč odločila, da jim odpove dovoljenje za uporabo gradu, s sklicevanjem, da zaradi potresa v Petrinji na Hrvaškem ni več varen. »Za to ni bilo nobenih dokazov, začela se je večmesečna agonija, ko na strani države nismo imeli nobenega sogovornika. Proti koncu tega obdobja je prišlo še do vloma v grad in pustošenja razstave, kar smo razumeli kot še en pritisk na nas. Ampak smo vzdržali. Dobili smo tudi ogromno pisem podpore ljudi, ki poznajo in spoštujejo naše delo. Takrat smo se odločili, da se z norostjo upremo neumnosti. Ta misel nam je pomagala prebroditi to težko obdobje.«
Zavod Muzej norosti
Vabljeni ste na obisk Muzeja norosti. Obenem pa vas ekipa vabi, da se s podpisom peticije pridružite kampanji Kakšna norišnica: https://norisnica.muzejnorosti.eu/. Namenjena je ozaveščanju, saj še vedno več kot štiri tisoč ljudi v Sloveniji živi v zavodih, kjer so jim kršene človeške pravice. S podpisom boste pripomogli k spremembi, da se bodo tudi odločevalci bolj temeljito usmerili v dezinstitucionalizacijo.
Obrazi nevladnikov
Rubriko Obrazi nevladnikov pripravljamo v sodelovanju s CNVOS, krovno mrežo slovenskih nevladnih organizacij. Vsak ponedeljek vam predstavimo eno nevladnico ali nevladnika, ki si, vsak na svoj način, prizadeva, da bi bila naša družba lepša in bolj prijazna.
