Posvet o prihodnosti slovenskega zelenjadarstva je Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij, ki deluje pri Gospodarski zbornici Slovenije, pripravila v sodelovanju s slovensko-nizozemsko poslovno platformo, ki je glavni poslovni most med državama.

Nizozemski uspeva

Nizozemska, ki je le dvakrat večja od Slovenije, je za ZDA druga največja izvoznica kmetijskih pridelkov na svetu in zadovolji 46 odstotkov svetovnih potreb po zelenjavi. Kako ji to uspeva? »Sodelovanje med vlado, podjetniki in raziskovalnimi ustanovami je spodbudilo hitrost inovacij na Nizozemskem,« je na to vprašanje odgovoril Johan Verboom, veleposlanik Kraljevine Nizozemske v Sloveniji.

In zakaj ne uspeva tudi Sloveniji? O tem je slikovito spregovoril Drago Belec iz prleškega družinskega podjetja Cornus, ki vzgaja sadike zelenjadnic, začimbnic in jagod. Belec je tudi predsednik Združenja pridelovalcev v sodobnih rastlinjakih. Združenje je oktobra 2022 ustanovilo pet večjih podjetij, in sicer s ciljem povečati pridelavo slovenske zelenjave v sodobnih rastlinjakih z najnovejšimi tehnologijami in jo potrošnikom zagotoviti vse leto.

Kako bi moralo biti

Belec je nagovor zbranim začel s »pravljico«. Med drugim je povedal, da je pridelava vrtnin v Sloveniji na zavidljivi ravni, da je samooskrba s sedmimi najbolj iskanimi vrstami vrtnin zagotovljena deset mesecev na leto, da je država prisluhnila gospodarski pobudi, zato so naprave za celoletno pridelavo vrtnin v fazi načrtovanja, podprte bodo tudi z javnim denarjem. Organizacije pridelovalcev delujejo, je nadaljeval Belec, trgovski sistemi pa jih jemljejo kot enakovrednega partnerja. Slovenski potrošnik po besedah Draga Belca zahteva doma pridelane vrtnine, zato se trgovci ne morejo več izgovarjati, da morajo vrtnine uvažati, ker so cenejše od slovenskih. Uvoz, tako Belec, načeloma sploh ni potreben. Z javnim denarjem podprta načrtna selekcija daje prve sadove, saj povpraševanje po slovenskih avtohtonih solatah in kapusnicah narašča, je nadaljeval predsednik Združenja pridelovalcev v sodobnih rastlinjakih.

Belec je cinično pohvalil tudi javne znanstvenoraziskovalne in izobraževalne institucije, ki da so že v preteklosti uspešno posodobile in prilagodile ciljne raziskovalne programe ter izobraževalne programe realnim potrebam gospodarske dejavnosti. »Sodelovanje z njimi je zgledno. Dejansko so v službi prakse, saj so odzivni in rešujejo operativne izzive, ki jih je v dejavnosti s stalno spreminjajočimi se okoljskimi razmerami čedalje več,« je dejal Belec. Kot je dodal, nam je ob tem, da delež pridelave vrtnin v tržnih prostorih v primerjavi s celotno tržno pridelavo znaša več kot 80 odstotkov, uspelo pri domala vseh ključnih kulturah znižati porabo elektrike, plina, vode, fitofarmacevtskih sredstev in mineralih gnojil.

Kako je v resnici

Toda temu romantičnemu Belčevemu uvodu o razmerah v slovenskem zelenjadarstvu je sledila kruta realna slika. »Spoštovani kolegice in kolegi. Tako bi se morali danes tukaj pogovarjati. Toda realnost je nekoliko drugačna,« je poudaril Drago Belec. O samooskrbi z zelenjavo je dejal: »Capljamo med 35 in 40 odstotki. Dejansko niti ne znamo natančno izračunati tega deleža, saj se med letom spreminja. S trenutnimi pridelovalnimi zmogljivostmi se nam petdesetodstotni samooskrbi ne uspe približati niti s paradižnikom in solatami. Popravite me, če se motim. Saj se tudi lahko motim glede na to, da je metodologija izračuna tega deleža ključnim akterjem bolj ali manj neznana.«

V zvezi z organizacijami pridelovalcev vrtnin je Belec poudaril, da delujočih ni. »Kaže, da se bojimo drug drugega. Nočemo se povezati, raje smo vsak na svojem. Je to del naše identitete, problem tranzicijskega časa, ki ga očitno še vedno nismo do konca prebrodili? Ali je to težava politike in pogojev, ki nam jih nastavlja?« se je retorično vprašal prvi mož Združenja pridelovalcev v sodobnih rastlinjakih.

Slovenija je odlagališče za tuje pridelke

Pripomnil je tudi, da izvoza zelenjave tako rekoč ne poznamo, smo pa že vrsto let odlagališče za pridelke tujih podjetij. Pri sodelovanju pridelovalcev s trgovci gre po oceni Draga Belca bolj ali manj za izjeme. Trgovci si po njegovih besedah ne morejo privoščiti, da ne bi imeli na svojih policah denimo paradižnika lušt ali solate panorganix, ker to od njih pričakujejo njihovi kupci. »Ker nimamo organizacij pridelovalcev, nimamo kolektivnih slovenskih blagovnih znamk, zato je velika večina domačih produktov generika,« ugotavlja Belec. Kot je še poudaril, so deklaracije tako majhne, da kupec potrebuje lupo za ugotovitev izvora kupljene vrtnine. »Rešitev je verjetno v povezovanju, zagotavljanju skupne prepoznavnosti in stalno enake, čedalje višje kakovosti,« je dodal Belec.

Slovenska genetika je po njegovem verjetno izgubljena. Pri selekciji sort smo popolnoma zaspali, je dejal Belec. Kritičen je bil tudi do dela javnih znanstvenoraziskovalnih in izobraževalnih institucij. Povedal je, da je znanstvenih objav sicer veliko, a le redke prinašajo napredek za gospodarsko dejavnost. Tudi izobraževalni programi na področju kmetijstva so po njegovi presoji odtujeni od realnih potreb. »Javni denar vlagamo v ustvarjanje kadrov, po katerih ni realnih potreb, zato so težko zaposljivi,« je sklenil Drago Belec.

Cilj je okoli 200 hektarjev sodobnih rastlinjakov

Po navedbah Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij se samooskrba z zelenjavo pri nas giblje med 35 in 40 odstotki. Zlasti med novembrom in koncem aprila smo odvisni od uvoza zelenjave predvsem iz rastlinjakov v Italiji, na Hrvaškem, v Španiji, na Poljskem in Nizozemskem ter tudi iz tretjih držav. V zbornici so ocenili, da bi za zadostitev potreb z zelenjavo v Sloveniji potrebovali od 150 do 200 hektarjev sodobnih visokotehnoloških rastlinjakov. Trenutno približno 95 odstotkov slovenske zelenjave zraste na prostem, kjer je izpostavljena najrazličnejšim vremenskim vplivom.

Ni jasne razvojne vizije

Nizozemski predstavniki so na posvetu predstavili novosti s področja pridelave zelenjave. Sledila je okrogla miza o tem, kakšno naj bi bilo slovensko zelenjadarstvo po letu 2027. Govorniki so opozorili na potrebo po jasni razvojni viziji, ki mora biti opredeljena v strateškem načrtu skupne kmetijske politike po tem letu in ki bo zagotavljala najmanj 50-odstotno samooskrbo z zelenjavo. »Sodelovanje v dobrem in slabem. Tega naši pridelovalci ne čutijo,« je dejala Polona Grahovac s kmetijskega ministrstva. Njen sodelavec Boštjan Petelinc je opozoril na skromen delež površin (le okoli šest tisoč hektarjev) z zelenjavo, na katerih so namakalni sistemi. Ana Slatnar z oddelka za agronomijo na ljubljanski biotehniški fakulteti pa je dodala, da je zaradi preveč zapletene birokracije veliko namakalnih sistemov narejenih na črno. Absurdno se ji zdi tudi to, da vodno dovoljenje za namakanje z dedovanjem propade.