Za 194.645 učencev in 77.783 dijakov v naši državi je konec najdaljših počitnic v letošnjem letu. Številni starši se te dni vsaj skrivoma veselijo vrnitve v ustaljen delovni ritem, brez nenehne skrbi glede organizacije varstva za svoje potomce in slabe vesti, da jih prepuščajo dolgčasu. Ker nimajo na voljo starih staršev, ki bi priskočili na pomoč pri varstvu vnukov, organiziranega počitniškega varstva pa si ne morejo privoščiti, nekateri celo menijo, da je desettedenski poletni premor občutno predolg. »Stiske staršev so velike,« je v odprtem pismu šolskemu ministru dr. Darju Feldi te dni opozorila Eva Strmljan Kreslin, direktorica največjega ponudnika subvencioniranega in brezplačnega počitniškega varstva v Ljubljani Mala ulica. V pismu je izpostavila, da kljub temu, da jim teden za tednom skušajo pričarati nepozabne, zanimive in ustvarjalne počitnice, pri otrocih opažajo naraščajoče nezadovoljstvo in zdolgočasenost. »Kaj se dogaja šele s tistimi, ki sami ždijo doma oziroma v varstvu starih staršev ali drugih sorodnikov, ki še zdaleč ne zmorejo slediti otroški energiji in živahnosti. Počitnice so predolge. Dejstvo je tudi, da se socialne razlike med učenci med vsakimi počitnicami poglobijo,« je v pismu med drugim poudarila Eva Strmljan Kreslin in predlagala, da bi šolsko leto podaljšali vsaj za dva tedna: »Razbremenjeni bi bili starši – med letom in med počitnicami – razbremenjeni pa bi bili tudi otroci, ker jim ne bi bilo treba slediti noremu šolskemu tempu, ki ga vsi pač ne zmorejo.«

Naj otroke namesto staršev vzgaja šola?

Predsednik Združenja ravnateljev Slovenije Gregor Pečan je prepričan, da v naši državi ni veliko ljudi, ki menijo, da so počitnice predolge. »Takšne, kot so, so v uporabi že sto let, sicer pa dvomesečne poletne počitnice niso slovenski unikum. Število delovnih in šolskih dni je v vseh razvitih zahodnih demokracijah in na žalost tudi v razvitem neoliberalnem kapitalizmu zelo podobno. Tiste, ki pravijo, da so počitnice predolge, bi bilo zato dobro povprašati po njihovem zdravju. Ob tem se poraja tudi pomembno vprašanje, kakšen odnos imajo ti ljudje s svojimi starši. Veste, do česa smo prišli? Do tega, da se stari starši ne družijo več s svojimi vnuki, zato v vrtcih in šolah organiziramo medgeneracijska srečanja. Nad tem bi se veljalo močno zamisliti,« meni Pečan. Sogovornik velik problem vidi v nekaterih starših učencev: »Gre za skupino ljudi, ki so prepričani, da so s tem, ko so svet blagoslovili s svojim zarodom, naredili skoraj vse, preostalo pa naj namesto njih naredimo drugi. Prepričani so, da bi morala šola vzgajati njihove otroke in zanje zato, da ne bodo na cesti, skrbeti tudi popoldne. Halo? Kdaj bodo ti starši začeli opravljati svoje dolžnosti? Otroke je najlažje spraviti na svet, večji problem pa je skrbeti zanje. Veliko ljudi ni primernih za starše, a imajo otroke, nekateri med njimi celo več njih.«

Otroci potrebujejo starše, ne varušk

Pečan meni, da se socialne razlike otrok med počitnicami ne poglobijo, ampak se takrat najbolj pokažejo. »Socializma ni več, pokopali smo ga leta 1990. Izbrali smo kapitalizem in sedaj imamo družbeni sistem, ki temelji na neenakosti. Ljudje se bodo pač morali navaditi na to, da nekdo zasluži več, drugi pa manj. Nekdo lahko svojemu otroku privošči drage zasebne šole, drugi tega ne more,« razmišlja predsednik Združenja ravnateljev Slovenije in prizna, da sam zdolgočasenost in naveličanost otrok opaža že 20 let. »V času moje generacije smo se v šoli v naravi oziroma v koloniji v Pacugu cele dneve igrali in se podili naokoli, danes pa otroci za to, da se sploh igrajo, potrebujejo animatorje. Zato ker starši, namesto da bi se doma igrali z njimi, z njimi brali knjige ali šli skupaj v naravo, otroke posadijo pred računalnik ali televizor ali pa jim v roke potisnejo pametni telefon.« Glede množice organizacij z različnimi počitniškimi varstvi in delavnicami Gregor Pečan meni, da so tržna niša, in jim, kot pravi, želi, da še naprej jezdijo na valovih kapitalizma. Želi pa si tudi, da bi nehali tarnati, saj počitnic ne ponujajo zastonj, ampak z njimi nekateri zelo dobro služijo. »Ko bodo začeli delati kot prostovoljci in bodo počitnice ponujali zastonj, bodo njihovi pomisleki precej bolj legitimni, kot so zdaj,« je kritičen Pečan.

Rok Tomšič, vodja programov v mladinskem klubu Jedro, kjer počitniško varstvo za otroke že 14 let sofinancira Občina Medvode, opaža, da so nekateri starši danes res bolj obremenjeni, po drugi strani pa je bilo pred leti manj ponudb varstva za otroke: »Danes je precej babic in dedkov še vedno v službah, nekaterim starši ne zaupajo svojih otrok oziroma njihovih vnukov, veliko pa je priseljenih družin, ki imajo babice in dedke predaleč, da bi jim otroke peljali v varstvo.« Krajše počitnice se Tomšiču zdijo neumnost: »Poletne počitnice morajo biti dolge. Kar se mene tiče, jih lahko še podaljšajo, da se od šole spočijejo tako otroci kot učitelji. Ne enim ne drugim ni prijetno v zastarelem šolskem sistemu, kjer so otroci privezani na stole in skupaj z utrujenimi učitelji zaprti v učilnicah. Skrajni čas bi bil, da bi tudi v Sloveniji začeli slediti skandinavskim šolskim sistemom.«

Tudi certificirana psihoterapevtka za odrasle, otroke in mladostnike Ksenja Kos se strinja s tem, da imajo danes številni starši več težav z zagotavljanjem počitniškega varstva otrok, predvsem v mestih, kjer so mlade družine daleč od svojih staršev. »Včasih je bilo običajno, da so med počitnicami na otroke popazili dedki in babice, tete ali strici. Otroci so se lahko veselili počitnic pri svojih sorodnikih. Bojim se, da ob krizi počitniškega varstva naletimo na krizo v odnosih znotraj širše družine,« pove sogovornica in opozori na delovno obremenjenost številnih staršev, katerih delo se danes pogosto zavleče v noč. »Ob takšnem delovniku nima smisla imeti otrok. Rešitev ni v urejanju varstva, ampak v časovnici delovnega časa. Otroci potrebujejo starše in ne varušk. Ne želimo si Amerike!« je jasna Ksenja Kos.

Ko je spontana igra pretežka

Počitnice nikakor niso predolge, je odločna sogovornica: »Počitnice so nujno potrebne, da otroci dobijo, kar potrebujejo: brezskrbno igro in vzpostavitev lastnega ritma v dnevu. S tem se možgani otrok energetsko napolnijo. Biti v vsakdanjemu ritmu šolskih zahtev, od učenja do upoštevanja vseh pravil, ni enostaven trening za razvijajoče se možgane. Zagotovo so to izzivi, ki jih otroci nujno potrebujejo, kot potrebujejo tudi odmik po izpostavljanju šolskemu okolju. Počitnice so nujno potrebne tudi za šolski kader, ki prav tako potrebuje energetsko polnjenje in obnavljanje svojega živčnega sistema, da lahko učencem da tisto, kar najbolj potrebujejo: koregulacijo.« Ksenja Kos poudarja, da je zmotno pričakovati, da bodo otroci radostni, radovedni in motivirani za igro z živimi bitji (kaj šele za učenje), če si jih odrasli podajamo iz rok v roke kot vroč kostanj: »Otrok, ki v življenju nima varne baze v odnosu z vsaj eno odraslo osebo, se bo odnosno težko energetsko polnil. Odklopil se bo iz odnosa in se priklopil na tisto, kar mu je pri roki, danes pa vemo, da so telefoni in svetovni splet najboljši 'tolažilci in kratkočasniki'.«

Sogovornica izpostavlja, da ni težava le v tem, da se otroci nočejo učiti, ampak tudi v tem, da se nočejo igrati: »To je resnično skrb vzbujajoče. Odklopljeni od odnosov se otroci priklopijo na ekrane in polnijo prek njih. Ti jih osamijo in jih oropajo socialnih veščin, zato je postala spontana igra v naravi zanje pretežka in posledično nezanimiva. Dolgčas je včasih veljal za pomemben stresor, ki je otroka usmeril v raziskovanje tega, kako se bo znašel oziroma v aktivnost, medtem ko je dolgčas današnjih otrok nekakšna abstinenčna kriza, ki obremeni do te mere, da otroke drži v pasivnosti.« Sogovornica meni, da današnji otroci morda potrebujejo samo zelo potrpežljive odrasle, ki jim pustijo imeti njihov prostor in jih samo opazujejo. »So budno prisotni in ob pogledu na zdolgočasenega in nezadovoljnega otroka se zavedajo stiske v lastnih telesih. Čakajo ga in ne izgubijo upanja, da se jim bo nekoč približal in se začel igrati z njimi ali z drugim. Ob odsotnih, nezadovoljnih in godrnjavih odraslih otroci ne morejo biti prisotni, radostni in motivirani. Dolgo časa bomo morali biti prisotni v lastnih telesih in čutiti lastno zadovoljstvo, da se bodo lahko zdolgočaseni in nezadovoljni otroci otresli teh svojih občutenj.« Še nekaj je, dodaja Ksenja Kos: »Tudi dobro situiran otrok je lahko na Maldivih prepuščen računalniku in televiziji, slabo situiran otrok pa se lahko bogato razvija v ustvarjalni igri z drugimi revnimi otroki v gozdu. Če bomo gledali skozi kapitalistična očala, po katerih jezikovna šola med počitnicami otroka bogati, opolnomoči in spočije, bomo izgubili na celi črti. Ne pustimo otrok samih pred televizijo in računalniki. To je vse. Ostalo lahko otroci naredijo sami, ko se skupaj znajdejo na igrišču, se igrajo, skregajo, padejo, se dolgočasijo, ponovno spoprijateljijo in si oskrbijo rane. Otroci potrebujejo le svoj prostor in na robu tega prostora dosegljivega srčnega odraslega, ki se ne vtika vanje in je samo tam.«