»Temeljno vodilo, kdaj naj se ta ukrep izreče, bi morala biti družbena koristnost, ki v konkretnih primerih prevlada nad kazenskopravno retribucijo. Več kot družba lahko pridobi od obsojenca, bolj utemeljeno bo, da se mu odobri delo v splošno korist,« sta o alternativni sankciji dela v splošno korist v reviji Pravna praksa zapisala izredni profesor mariborske pravne fakultete dr. Miha Šepec in študentka Maša Kočivnik, ki sta izpostavila tudi aktualni primer, v katerem si zaradi korupcije obsojeni zdravniki prizadevajo, da bi zaporno kazen odslužili z vikend zaporom ali delom v splošno korist.
Zdravnika Robert Janez Cirman (Ortopedska bolnišnica Valdoltra) in Rok Vengust (Ortopedska klinika UKC Ljubljana) sta bila pravnomočno obsojena na tri oziroma dve leti in dva meseca zaporne kazni, sodišče pa ni ugodilo njuni prošnji, da bi kazen prestajala le ob koncih tedna. Zdravnik Vane Antolič, ki je bil obsojen na leto in pol zapora, pa je sodišču predlagal, da bi kazen odslužil z delom v splošno korist. Zakonodaja tudi sicer delo v splošno korist omogoča obsojenim na največ dve leti zapora, vikend zapor pa je lahko alternativa zaporni kazni do največ treh let. Zdravniki s pobudami na prvi stopnji niso bili uspešni, o njihovi nadaljnji usodi pa bo odločilo ljubljansko višje sodišče, ki je do končne odločitve zdravnikom odložilo prestajanje kazni. Senat naj bi o pritožbah obrambe predvidoma dokončno odločil jeseni.
Pomen za družbo
V primeru zdravnika, ki bi zaporno kazen rad odslužil z delom v splošno korist, se je za alternativno prestajanje sankcije v analizi primera zavzel tudi Šepec, češ da je sodišče na prvi stopnji »spregledalo obsojenčevo strokovno znanje, sposobnosti in poklicne obveznosti, ki jih ima kot kirurg in profesor, čigar delo je izrednega pomena tako za paciente kot tudi za celotno družbo«. Sodišče je po mnenju Šepca »kljub izpolnitvi vseh pogojev za alternativno izvršitev kazni dalo prednost kazenski retribuciji in ocenilo, da je za družbo bolje, da ga iz nje izloči, kot da bi njegove sposobnosti izkoristilo za delo v splošno korist«.
»Če ugleden zdravnik in profesor ne izpolnjuje kriterijev za odreditev ukrepa dela v splošno korist, potem se je smiselno vprašati, kateri od obsojenih sploh jih,« je prav tako zapisal dr. Šepec, ki se mu zakonske norme, ki določajo pogoje in način odrejanja dela v splošno korist, tudi sicer ne zdijo optimalne. Kot eno od pomanjkljivosti navaja dejstvo, da sodišče o alternativni kazenski sankciji odloči šele naknadno na predlog obsojenega, nima pa možnosti, da bi se za alternativno sankcijo odločilo samo. Prav tako o predlogu obsojenca odloča isti sodnik, ki mu je sodil na prvi stopnji, in tako odloča o alternativi kazni, ki jo je prisodil sam.
Ugled je mogoče tudi zapraviti
Dilema, ali naj obsojeni zdravnik, ki je sprejel podkupnino, kazen raje odsedi v zaporu ali pa jo odsluži zgolj ob koncih tedna oziroma nekaj časa brez plačila opravlja posege, je lahko širša in ne zgolj pravna. Še posebno če vemo, da tovrstnih zdravnikov v Sloveniji celo primanjkuje, na kar so v izjavi za sodišče potrdili tudi delodajalci obsojenih. Hkrati pa načenja vprašanje enakosti pred zakonom, ki sodnike zavezuje pri odločanju in pri katerem nikakor ne sme priti do dvojnih meril.
»Ključno vodilo za odločanje o alternativni sankciji, ki naj bo po dr. Šepcu večja korist za družbo kot bivanje v zaporu, pa utegne voditi v več napačnih smeri. Prva je ustvarjanje družbenega razreda, ki je po definiciji primernejši za drugačno kaznovanje, kot so 'navadni', domnevno manj ali sploh nekoristni ljudje,« opozarja kriminolog in penolog dr. Dragan Petrovec. »Druga je očitna v vprašanju, kdo od obsojenih sploh izpolnjuje te kriterije, če ne ugleden zdravnik in profesor. S kaznivim, zlasti naklepnim, dejanjem si človek zapravi veliko ugleda in mu tako spoštljivo naslavljanje težko pritiče. Ne nazadnje, ali je tisti, ki je obsojen na tri, morda pet let in je oziroma je bil podobno ugleden, kaj manj koristen in torej ne more biti deležen takega ukrepa? Sploh pa je očitek uglednemu, da je zlorabil svoj status, lahko veliko večji od očitka nekomu, ki, odkar ve zase, životari na družbenem obrobju,« poudarja dr. Petrovec, ki pa se strinja, da morajo biti odločitve sodišč, zakaj nekomu odobriti ali zavrniti alternativno prestajanje kazenske sankcije, dobro obrazložene.
