Torkov sestanek predstavnikov ministrstva za okolje, podnebje in energijo ter prevzemnikov mešanih komunalnih odpadkov, namenjenih v sežig, ni obrodil omembe vrednih sadov. Na sestanku naj bi poiskali rešitev za kupe odpadnih komunalnih odpadkov, ki se kopičijo v skladiščih komunalnih podjetij, saj jih v tujini nočejo prevzeti in sežgati, a rešitve niso našli. Sodelujoči so tako le izmenjali stališča in se razšli z dogovorom, da se znova sestanejo.
Tako še vedno ni znano, kdo bo skrbel za izvoz in sežig teh odpadkov, dokler ne bo v Sloveniji zgrajena sežigalnica. Tak objekt bo zrasel bodisi v Ljubljani bodisi v Mariboru, a ne pred letom 2026, so ocenili na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo. V združenju Slocero, ki združuje osem komunalnih podjetij, so glede letnice zagona sežigalnice bolj pesimistični; ker umeščanje takega objekta v prostor traja več let, ocenjujejo, da sežigalnice v Sloveniji še vsaj pet let ne bo. Kako torej sežig urediti do takrat?
V Ljubljani teoretično do leta 2027
Na Dnevnikovo vprašanje, v kateri fazi je projekt, na ministrstvu niso natančneje odgovorili. V Ljubljani bi verjetno lahko postopke najhitreje izpeljali. V strateškem načrtu javnega podjetja Voka Snaga je predvideno, da bi občinski podrobni prostorski načrt za sežigalnico sprejeli leta 2024, kar pomeni, da bo prihodnje leto znana točna lokacija. V igri so tri: ob termoelektrarni-toplarni v Mostah, blizu Sparovega logističnega centra ob Letališki cesti ali ob regijskem centru za ravnanje z odpadki na Barju. Po strateškem načrtu Voke Snage bi sežigalnico zgradili do leta 2027. Mimogrede, z nekaj manjšimi posegi in dograditvami bi bilo gorivo iz odpadkov mogoče sežigati tudi v Termoelektrarni Šoštanj. Tam so si prizadevali, da bi do šest odstotkov velenjskega lignita nadomestili z gorivom iz odpadkov. Gre za 160.000 ton takega goriva na letni ravni, kar bi v teoriji lahko skoraj pokrilo potrebe države. Prilagoditev TEŠ 6 naj bi stala od 6 do 10 milijonov evrov. Sosežigu dopadkov v TEŠ je nasprotovala civilna iniciativa.
Na ministrstvu tako trenutno pripravljajo spremembo uredbe o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, ki jo bodo predvidoma januarja dali v javno obravnavo. Lani sprejeta uredba med drugim določa, da se gorljiva frakcija sežiga v sežigalnicah – ki jih v Sloveniji ni dovolj. V spremenjeni uredbi naj bi bilo tako opredeljeno, kdo in predvsem kje bo sežigal odpadke vsaj do leta 2026.
V Celju že 5000 ton odpadkov
Kot je znano, večji del gorljivih komunalnih odpadkov iz Slovenije zdaj roma v cementarne in sežigalnice v Avstriji in na Madžarskem, a te so med januarjem in marcem družno napovedale remonte, kar pomeni, da novih količin odpadkov ne bodo sprejemale. Gorljivo frakcijo komunalnih odpadkov zaenkrat še (selektivno) sprejemajo v Nemčiji, a za bistveno višjo ceno kot sežigalnice v naši soseščini. Za nameček so dosedanji prevzemniki odpadkov napovedali, da bodo v sežig prihodnje leto prevzeli drastično manjše količine gorljive frakcije.
Ti odpadki se tako že kopičijo pri izvajalcih gospodarskih javnih služb. V skladišču mariborske Snage je ta trenutek 300 ton mešanih komunalnih odpadkov, v skladišču družbe Simbio v Celju že 5000 ton. »Do konca marca, ko naj bi tuje cementarne znova sprejele ta del gorljivih odpadkov, tega ne moremo skladiščiti, saj za to ne bo prostora. Rešitev je treba najti takoj, in to na sistemski ravni,« je opozoril direktor mariborske Snage in predsednik združenja Slocero Franc Dover. »To je najbolj nevarna frakcija,« je rekel in spomnil na požare, ki redno nastajajo v skladiščih odpadkov. Sredi septembra je denimo v skladišču Surovine v Mariboru prišlo do samovžiga približno 120 kubičnih odpadkov, ki jih predelujejo v trdno gorivo. Konec avgusta je bil požar tudi v skladišču podjetja Simbio.
En skupen slovenski prevzemnik in izvoznik
Na leto v Sloveniji nastane približno 230.000 ton mešanih komunalnih odpadkov, ki so primerni le še za sežig. V državi deluje le en objekt za termično obdelavo odpadkov, in sicer Toplarna Celje, ki jo upravlja javno podjetje Simbio. Dovoljenje jim omogoča sežig 30.000 ton komunalnih odpadkov na leto, kar predstavlja 14 odstotkov vseh gorljivih odpadkov v državi oziroma zadostuje za potrebe savinjskih občin. Že več let si prizadevajo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja za sežig 40.000 ton odpadkov, a se postopek ne premakne. Manjši del gorljivih odpadkov sežigajo še v cementarni Anhovo.
»Država je določila, da je sežig mešanih komunalnih odpadkov gospodarska javna služba, ni pa zagotovila pogojev za opravljanje te službe. Tako imajo prevzemniki različne cene in pogoje za predajo v sežig v tujini,« je opisal Dover. »Država mora poskrbeti za enake pogoje za vse,« je poudaril. Na to predstavniki komunalnega gospodarstva ministrstvo opozarjajo že vsaj tri mesece, odkar se je prvič nakazalo, da bodo tuje cementarne in sežigalnice zaprle vrata za slovenske odpadke. A rešitve doslej niso našli. V združenju Slocero so sicer predlagali, da bi ministrstvo preko razpisa izbralo izvajalca, ki bi do zgraditve sežigalnice v Sloveniji prevzemal gorljive odpadke od vseh izvajalcev občinskih gospodarskih javnih služb.
