Ne samo da so se hudourniška območja zanemarjala, tudi znanje s tega perečega področja se je v zadnjih dveh desetletjih izgubljalo. Ob ustreznem razvoju hudourništva posledice poplav v najbolj prizadetih krajih verjetno ne bi bile tolikšne, kot smo jim priča.​

»Če bi bila hudourniška območja optimalno urejena, bi bili nekateri deli države – Črna, Luče, Ljubno ob Savinji, Solčava – zagotovo manj prizadeti. Za nekatere nižje dele to ne velja, saj voda tja prej ali slej priteče. Poplavam v Komendi se ni bilo mogoče izogniti, saj so bile padavine res obilne. Ne more pa vsak hudournik v dolino prinesti naplavin. Če bi se teren vzdrževal in sproti čistil, bi se tako veliki katastrofi izognili,« je prepričan profesor z oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire ljubljanske biotehniške fakultete dr. Milan Kobal. Direktorica Gozdarskega inštituta Slovenije Nike Krajnc se s Kobalom strinja. »Kot se je izkazalo, so ob velikem deževju največji problemi v ozkih alpskih dolinah, ki imajo veliko hudournikov. Na njih se je pozabilo. Zaradi obilnih padavin se v nekaterih predelih poplavam sicer ne bi mogli izogniti, vendar posledice v najbolj prizadetih krajih ob ustreznem razvoju hudourništva verjetno ne bi bile tolikšne, kot smo jim priča.«

Po njenih besedah smo področje hudourništva, ki je bilo včasih pomembna veja gozdarstva, zanemarili, dobro delujoč sistem pa je sčasoma izginil. »Šele takšna katastrofa, ki je v veliki meri posledica kombinacije podrtega drevja, neočiščenih strug in razmočenega terena, nas mora opozoriti na nekaj, kar bi moralo brezhibno delovati,« je poudarila Krajnčeva.

Z urejanjem hudourništva se je v preteklosti ukvarjalo Podjetje za urejanje hudournikov (PUH), ki je na začetku novega stoletja izgubilo koncesijo, približno desetletje pozneje pa končalo v stečaju. Na vprašanje, ali bi bila katastrofa manjša, če bi bila hudourniška območja urejena, če bi obstajalo podjetje, ki bi delovalo, kot je deloval PUH do začetka novega stoletja, je Kobal odgovoril, da zagotovo. Kot je opozorila Krajnčeva, je v zadnjih dveh desetletjih znanje o hudourništvu počasi izginjalo; diplomanti gozdarstva o hudourništvu pridobijo manj znanja, kot so ga v preteklosti.

Na vprašanje, ali bi bila katastrofa manjša, če bi bila hudourniška območja urejena, če bi obstajalo podjetje, ki bi delovalo, kot je delovalo Podjetje za urejanje hudournikov (PUH) do začetka novega stoletja, je profesor z oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire ljubljanske biotehniške fakultete dr. Milan Kobal odgovoril: »Zagotovo! Pomemben problem je bil nenadzorovan transport plavin in plavja iz neurejenih hudourniških območij v nižinske dele vodotokov. Veliko sem na terenu in vidim na stotine propadajočih hudourniških objektov, ki svojega namena ne opravljajo več. Hudourniško območje za hudourniškim območjem bi bilo treba ponovno urediti.«

Včasih je bilo področje hudourništva organizirano drugače. Že leta 1884 (!) je bil sprejet zakon o neškodljivem delovanju hudournih voda. Leta 1950 je bil ustanovljen PUH, dejavnost pod okriljem gozdarstva, ki je leta 1970 prejel koncesijo za upravljanje hudournikov. Takrat je bil sprejet poseben odlok o hudourniških območjih in nekaterih hudournikih v Sloveniji, kjer varstvo pred hudourniki in erozijo zagotavlja PUH, je dejal Kobal.

Namesto po delih enotna obravnava rek

Nato se je z zahtevami po celovitem upravljanju vodnih območij nižinske in hudourniške dele vodotokov združilo, za kar je bila podlaga direktiva EU o celovitem upravljanju porečij. Na začetku novega stoletja je PUH izgubil koncesijo za urejanje hudourniških območij, zgornji in spodnji deli rek pa so se od leta 2002, potem ko je bil sprejet zakon o vodah, začeli obravnavati enotno – kot porečje. Do tistega časa je bilo delovanje PUH osredotočeno le na zgornje dele vodotokov oziroma hudourniška območja; na primer porečje Kamniške Bistrice od Stahovice, pa recimo porečje Savinje od Ljubnega navzgor, je dejal Kobal. Po drugi strani so vodnogospodarska podjetja (VGP) delovala le na nižinskih delih vodotokov. Od takrat se je PUH lahko ukvarjal z urejanjem zgornjih delov rek, vendar je moral zmagati na javnih razpisih, je dejal Kobal.

Toda po njegovih opozorilih je znanje, potrebno za urejanje nižinskih delov vodotokov, na položnejših ravninskih predelih, kjer voda prestopi bregove in je prisotno predvsem odlaganje finih delcev in plavja, drugačno od znanja za celostno urejanje z gozdom poraslih in strmih ter težko dostopnih hudourniških območij. Med te uvrščamo ukrepe za preprečevanje nastanka erozijskih procesov, ukrepe za zaustavitev in zadrževanje plavin ter kontrolirano odvodnjavanje visokih vod mimo ogroženih območij ali skozi njih.

Diplomanti pridobijo manj znanja

Kot je opozorila Krajnčeva, je v zadnjih dveh desetletjih znanje o hudourništvu počasi izginjalo; diplomanti gozdarstva o hudourništvu pridobijo manj znanja, kot so ga v preteklosti. »Poleg tega se v tolikšni meri kot v preteklosti ne gradijo in vzdržujejo več zadrževalniki na hudourniških območjih. Obstajal je sistem za vzdrževanje pregrad, za nadzor nad stanjem v hudournikih. Četudi v hudournikih ni vode, je treba imeti pregrade, jih vzdrževati in prazniti, da so območja, ko se zgodijo stoletne vode, pred njimi zavarovana. V preteklosti so gozdnogospodarska podjetja imela gradbene oddelke, ki so poleg gozdnih cest skrbela tudi za hudourniška območja,« je pojasnila Krajnčeva.

Da je na področju hudourništva država pogrnila na celi četrti, kaže že izobraževalni sistem pereče problematike. Od petih predmetov, ki zajemajo hudourniška območja, je na oddelku za gozdarstvo ljubljanske biotehniške fakultete obvezen le eden – gospodarjenje s povirji in hudourniki – preostali so izbirni. Ker za njih med študenti zadnja leta zanimanje strahovito narašča, se predmeti izvajajo vsako leto. Med njimi je področje gozdne hidrologije, pri katerem se po besedah Kobala »ukvarjamo z detajlnim kroženjem vode v gozdovih in predvsem z oceno pričakovanih visokih vod na določen mestu hudournika, torej kolikšen pretok vode se lahko tam pojavi s povratno dobo 100 oziroma 500 let (statistično gledano enkrat na 100 oziroma 500 let)«. Na fakulteti trenutno poteka prenova študijskih programov, pri čemer je Kobal prepričan, da bo glede na situacijo dan večji poudarek vsebinam s področja hudourništva.

Potrebno bi bilo desetletje

Po Kobalovih besedah bi morala država prvenstveno ponovno vzpostaviti sistem, ki ločuje upravljanje povirij in hudournikov od upravljanja nižinskih vodotokov, nato pa po zgledu iz preteklosti ustanoviti podjetje, ki bi se ukvarjalo le s problematiko urejanja hudourniških območij, saj gre za izjemno specifiko, tako glede znanja kot mehanizacije. »V Sloveniji, ki je 60-odstotno poraščena z gozdovi, ima gozdarska stroka pomemben vpliv tudi na področju zmanjševanja ogroženosti pred naravnimi nesrečami. Gozdarstvo kot izvor in ena od 'logičnih kadrovskih streh' hudourničarstva je v svoji osnovi usmerjeno v celostno gospodarjenje s prostorom. Ključno vlogo pri upravljanju hudourniških območij bi zato morali ponovno prevzeti gozdarji hudourničarji, saj so usposobljeni za celovito gospodarjenje v povirjih. Hkrati bi bilo smiselno vzpostaviti sodelovanje z drugimi strokami, na primer geologi, vodarji, geomehaniki,« je dejal Kobal.

Najpreprostejše in takoj, je nadaljeval Kobal, bi lahko sanacijo hudourniških območij usmerjali in spremljali v okviru Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS). Ta namreč zaposluje okoli 700 inženirjev gozdarstva, ki pokrivajo območje Slovenije, od katerih jih je velika večina dnevno prisotna na terenu, lokalno vpeta v okolje, hkrati pa so strokovno usposobljeni tudi na področju hudourništva, je dodal Kobal.

In kdaj bi lahko bila grozeča hudourniška območja v deželi na sončni strani Alp ustrezno sanirana? »Če bi se s problematiko začeli ukvarjati danes, bi bilo hudourništvo v Sloveniji lahko čez deset let ponovno zgledno urejeno,« je prepričan Kobal.