»V Gambiji spremeniš pogled na življenje. Ceniš preproste in osnovne stvari, ker ni vse dostopno. Ni kapitalizma in vse poteka bolj počasi. Ljudje so precej povezani med seboj, bolj odprti, prijazni in gostoljubni,« o svojem doživljanju majhne zahodnoafriške države pripoveduje Jasmina Kozinc. Sevničanka živi v Gambiji štiri leta, pri čemer je v deželo za dva meseca kot prostovoljka prvič prišla leta 2014 in se od tedaj pred selitvijo stalno vračala.
Pod okriljem dobrodelne organizacije Društvo za otroke sveta, ki jo vodi Slovenka Urška Faal in med drugim podpira izobraževanje gambijskih otrok prek botrstva, je kot prostovoljka učila v šoli. Izobraževalne razmere v Gambiji so zelo slabe, pravi, saj je znanje težko dostopno. Pismenost prebivalstva je po podatkih iz leta 2021 58-odstotna, medtem ko je po zadnjih neuradnih ocenah, kot pojasni sogovornica, za kakšnih 20 odstotkov višja. »Primanjkuje izobraževalnih institucij in učiteljev. Visoka izobrazba je težko dosegljiva, kar je pogojeno z revščino, saj si veliko ljudi ne more privoščiti niti osnovne izobrazbe. Zelo veliko je otrok, ki v šolo sploh ne vstopijo ali ne končajo niti prve ravni, torej šestega razreda. Glede univerzitetne izobrazbe je v državi zgolj nekaj možnosti, in še to le za izbrane. Dobri študenti, če si to lahko privoščijo, gredo v sosednji Senegal.«
V javnih šolah je v enem razredu po sto ali več otrok, starši pa morajo plačevati prispevke za plače učiteljev, elektriko, vzdrževanje prostorov, uniformo, knjige, prevoz in malico. Marsikatera družina tega denarja nima, poleg tega ponekod na podeželju otroka v šolo tudi ne pošljejo, ker izobraževanje ni prioriteta in jim raje pomaga doma pri delu, še pripoveduje Slovenka. Za vstop otrok v šole so pomembni vrtci, saj se tam naučijo angleščine, ki je uradni jezik države in v njem poteka pouk. Sicer v Gambiji, kjer so največje etnične skupine Mandinka, Wolof in Fula, govorijo različne lokalne jezike.
Prav zaradi pomena vrtcev pri izobraževanju gambijskih otrok so v organizaciji Za otroke sveta enega pred časom odprli. »Da smo vsaj v eni od vasi prispevali k večjemu dostopu do osnovnega izobraževanja, prošenj za vpis pa dobimo vsako leto več, kot imamo vpisnih mest.«
Preživetje iz dneva v dan
Po pripovedovanju Slovenke so v Gambiji, ki je v primerjavi z drugimi afriškimi državami slabše razvita, stalne zaposlitve redke, odstotek bogatih in izobraženih pa je precej nizek. »Prevladujejo priložnostne zaposlitve. Ljudje za to, da preživijo družino, iščejo dnevni zaslužek z danes na jutri.« S čimer je delno povezan tudi drugačen odnos do časa, da ne razmišljajo veliko o prihodnosti, saj se večina prebivalstva sooča predvsem s preživetjem iz dneva v dan. Ženske večinoma služijo s prodajo zelenjave in sadja na tržnici. Redne zaposlitve so v javnih službah, pri čemer je plača policista med 30 in 40 evrov, politikov na vodilnih položajih okoli 300 evrov in zdravnikov okoli 500 evrov. Mesečni najem dvosobnega bivališča pa je med 40 in 100 evrov, pri čemer v takem stanovanju živi razširjena družina in morajo biti pravi čarovniki, da pridejo skozi mesec, pri tem pa jim pogosto pomaga kakšen sorodnik ali prijatelj iz tujine, na kratko gambijsko socialno sliko oriše Jasmina Kozinc.
Je pa v gambijski družbi močan podporni sistem družine, skupnosti. »Tu ni socialne podpore, je pa družbeno načelo, da ljudje drug drugemu pomagajo, zato brezdomcev praktično ni. Pomembno je, da si del skupnosti, sicer v Gambiji težko preživiš, vendar to prinese s seboj tudi določena pričakovanja in omejitve, sploh če gre za bolj tradicionalno okolje in družine, kjer je posameznik v svojih odločitvah in izbirah omejen, saj je določeno, v katero šolo boš hodil, kaj boš delal in s kom se boš poročil.«
Skrb med ljudmi, medsebojno sodelovanje in pomoč, druženje ter zanimanje drug za drugega pa so tisto, kar v Gambiji ljudi začara, doda Jasmina Kozinc. Že del pozdrava je vedno vprašanje, kako si in kako je tvoja družina, pri čemer ne gre zgolj za vljudnostno frazo, temveč iskreno zanimanje, in šele po tej izmenjavi se naprej pogovarjaš o drugih stvareh.
Zelo pomembno vlogo v skupnosti imajo starejši, ki jih mlajše generacije zelo spoštujejo. Njihovo mnenje šteje in zanje tudi lepo skrbijo, še na prevladujočo odsotnost starizma pokaže Slovenka.
Obrezovanje punčk
Eden od aktualnih problemov v gambijski družbi je obrezovanje punčk. To pomlad so se namreč soočali s protesti posameznikov in skupin, ki so zahtevali razveljavitev zakona iz leta 2015, ki prepoveduje pohabljanje ženskih spolnih organov, in na drugi strani zagovornikov tega zakona. Po podatkih Združenih narodov je približno 73 odstotkov gambijskih žensk, starih med 15 in 49 let, doživelo pohabljanje ženskih spolnih organov, med njimi 65 odstotkov pred petim letom.
Nedavne odzive v javnosti je sprožila parlamentarna razprava ob pobudi za dekriminalizacijo obrezovanja punčk. A so poskus razveljavitve zakona, ki prepoveduje pohabljanje ženskih spolnih organov, pred kakšnim mesecem zavrnili. »Polemike o odpravi zakona, ki prepoveduje obrezovanje žensk, so povzročile velik odpor. Veliko imamo aktivistov, predvsem mladih iz obmorskih mest, kjer so bolj izobraženi in se trudijo za odpravo te tradicije, saj četudi gre za prepovedano prakso, je zavest o tej praksi pri določenih etničnih skupinah še vedno zelo močna in so punčke vzgojene, da je to največje darilo, ki ga lahko podarijo mami. Zato sta za spremembo odnosa ključnega pomena ozaveščanje in izobraževanje,« poudarja Jasmina Kozinc.
Prava Gambija v podeželskih predelih
Sicer pa so za Slovenko, ki živi v obmorskem predelu Bijilo, najlepši del Gambije podeželska območja, obmorske predele je namreč po njenih besedah že precej uničil množični turizem. A Jasmina Kozinc živi ob morju zaradi svojega posla, ki sta ga z Urško Faal zagnali pred nekaj leti, ko sta odprli podjetje za razvoj trajnostnega turizma My Gambia. »Dežela ima močno kulturo in čudovito naravo, ki se jo splača poleg vzdušja med ljudmi, ki tu vlada, doživeti. Zato želiva razvijati Gambijo kot turistično destinacijo s poudarkom na odgovornem turizmu. Potovanja so pomembna za širjenje obzorij, spodkopavanje stereotipov in spoštovanje različnih načinov življenja.«
Trenutno se Slovenki prek svojega podjetja ukvarjata s projektom revitalizacije bombaža, kar pomeni vlaganje v skupnost in obenem v turizem. »Nekdaj je bila v Gambiji industrija bombaža zelo močna. Pogoji za njegovo rast so, problem je osnovna investicija. Tako smo zasadili plantažo bombaža, ki bo vir zaslužka za lokalno skupnost, hkrati pa bo tam tudi obrt za pridelavo tkanine s trgovino in si bodo ljudje tako lahko ogledali ves proces od semena do nastanka izdelka, kar je tudi del ohranjanja kulturne dediščine.«
Kot še pripoveduje Jasmina Kozinc, je Gambija tudi dežela, kjer v trgovini kruh zavijejo v časopisni papir in lahko kupiš zgolj eno jajce ali lonček olja, popolnoma vsakdanji prizor brez kakršne koli romantike na cesti pa so tudi kočije z oslom ali konjem. Ponekod na podeželju še živijo v hišah iz blata brez vode in elektrike. Zelo priljubljen je nogomet in otroci, če nimajo žoge, si improvizirano naredijo kar sami. Televizija je statusni simbol in tako se lahko zgodi, da ima svoje mesto v kakšni od dnevnih sob, četudi je pokvarjena in je tako zgolj za okras. Predvsem pa je Gambija dežela, kjer po besedah Jasmine Kozinc »spoštuješ vse, kar ti je dano, in spoznaš, s kako malo si lahko zadovoljen. Tu ni nič samoumevno, zato sem se odločila za življenje v tej državi.«
Poznate rojaka v tujini?
Rubrika Slovenci po svetu ima svoj prostor v Nedeljskem dnevniku že vrsto let. K sodelovanju vabimo tudi vas. Če poznate rojaka ali rojakinjo, ki živi v tujini, vas vabimo, da nam sporočite njegove oziroma njene kontaktne podatke. Morda bomo to osebo predstavili na naših straneh. Svoje predloge lahko pošljete na elektronski naslov info@nedeljski.si ali po pošti Nedeljski dnevnik, Kopitarjeva 2, 1000 Ljubljana.
