Dnevnik je preveril, kakšno je stanje na področju dostopnosti do osnovnega zdravstva. Ali so se razmere čez poletje izboljšale, poslabšale ali so ostale nespremenjene? Iz podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je mogoče razbrati, da so se poslabšale. In to občutno.

Število prebivalcev s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki nimajo izbranega osebnega zdravnika, se namreč vztrajno povečuje. Novembra 2011 jih je bilo 83.132, decembra lani se je številka ustavila pri 99.012. Letos je presegla mejnik 100.000 oseb in se konec julija ustavila pri 107.090 prebivalcih. Če jim prištejemo še tuje državljane z začasnim prebivališčem v Sloveniji, je bilo konec julija evidentiranih kar 144.500 ljudi brez izbranega zdravnika ali pediatra. To je 32.951 več kot novembra 2021.
Največje povečanje na območju Ljubljane

Kje so se razmere najbolj poslabšale? Če v analizi zajamemo zgolj podatke prebivalcev s stalnim prebivališčem, se je absolutno število neopredeljenih letos najbolj povečalo v območni enoti Ljubljana, za 6289 oseb. Več kot polovica jih je iz Ljubljane. V primerjavi z novembrom 2021 se je skupina Ljubljančanov brez osebnega zdravnika ali pediatra povečala za 13.435 ljudi. Kaže dodati, da je danes v Ljubljani mogoče najti prostega družinskega zdravnika ali zdravnico. Po petkovih podatkih ZZZS je nove paciente opredeljevalo osem ambulant.

Zimski prizori pred ljubljanskim zdravstvenim domovom, ko so ljudje čakali v vrstah zato, da bi se jim uspelo opredeliti pri prosti družinski zdravnici, so konec lanskega leta sprožili val ogorčenja. Opozarjanje na pereč problem pomanjkanja družinskih zdravnikov in pediatrov v Sloveniji je doživelo vrhunec z januarskim protestom ljudske iniciative Glas ljudstva, ki se ga je udeležil tudi predsednik vlade Robert Golob.

Konec lanskega leta je ministrstvo za zdravje skušalo stanje razrešiti z začasno vzpostavitvijo ambulant za neopredeljene bolnike. Zdaj že bivši minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije še ukazal, da mora dnevno posodabljati glavarinske količnike, saj je od tega podatka odvisno, ali sme zdravnik odkloniti opredelitev novega pacienta. Sistemskih rešitev, ki bi izboljšale dostopnost osnovnega zdravstva, Bešič Loredan ni nikoli predstavil. Politično in medijsko je opisana problematika ob vseh drugih težavah in zapletih pri pripravi in udejanjanju Golobove zdravstvene reforme čez poletje utonila v pozabo.

Težave pri izbiri zdravnika so posledica sedanje meje obremenitev, pri kateri lahko zdravniki odklonijo dodatne vpise, so še spomnili na ZZZS. Omenjeni prag je bil znižan na podlagi sporazuma med zdravniki in vlado Mira Cerarja ter sklepa Šarčeve vlade, dodatne paciente pa so po zadnjih podatkih dolžni sprejemati v komaj 16 odstotkih ambulant družinske medicine. Ob obstoječi meji obremenitev bi, da se dostopnost osnovnega zdravstva ne bi zmanjševala, po aktualnih izračunih potrebovali dodatnih 220 zdravnikov družinske medicine. S sedanjim izobraževanjem in vključevanjem tujih zdravnikov toliko zaposlitev ne bo mogoče zagotoviti, so jasni na ZZZS.

Brez sprememb na poti k številki 300.000

»Glede na dodatne zaposlitve zdravnikov v ljubljanskem zdravstvenem domu bi morale biti številke kvečjemu boljše, ne slabše,« julijske podatke ZZZS komentira nekdanji minister za zdravje Dušan Keber, ki je kot član Glasu ljudstva pozimi glasno opozarjal na tegobe neopredeljenih pacientov. Po njegovi oceni je ključni problem v tem, da mladi zdravniki v povprečju opredeljujejo manjše število pacientov kot starejši.

»Tudi če vsakega zdravnika, ki gre v pokoj ali v drugo občino h koncesionarju, zamenja novi, bo število neopredeljenih naraščalo. Že pred časom sem opozoril, da bomo zlagoma pristali pri številki 300.000 neopredeljenih, če država ne bo sprejela ustreznih ukrepov.« Rešitvi sta po njegovem prepričanju zgolj dve. Ali bo družinskih zdravnikov več ali bodo obstoječi morali opredeliti več pacientov. Vlada je doslej zavrnila možnost povišanja mejnega glavarinskega količnika. »Danes smo polnih ust solidarnosti. Zdaj je priložnost, da solidarnost izkažejo tudi zdravniki in začnejo prostovoljno opredeljevati več ljudi,« predlaga Keber.

Po podatkih ZZZS je število neopredeljenih letos izrazito poraslo tudi v Litiji, Velenju, na Ravnah na Koroškem in v Kočevju. V občini Kočevje so ta teden ocenili, da jim je vendarle uspelo rešiti težave s pomanjkanjem zdravnikov, je poročala STA. »Trenutno je v prihodu devet novih zdravnikov, z dvema še tečejo pogovori,« je povedal direktor Zdravstvenega doma (ZD) Kočevje Gregor Košir, ki je podal odstop z mesta direktorja, ker namerava za področje zdravstva v prihodnje skrbeti kot podžupan.

V ZD Kočevje so se po Koširjevih besedah težave s pomanjkanjem zdravnikov izrazito poslabšale v času koronavirusa, ko se je več zdravnikov upokojilo, nekaj jih je odšlo drugam, vrnjenih je bilo nekaj koncesij. Položaj je bilo tako slab, da so skorajda morali že omejevati nujno medicinsko pomoč in zapreti pediatrično ambulanto, je dejal Košir.

V Kočevje prihaja devet novih zdravnikov

V zadnjem letu in pol pa jim je uspelo trend obrniti. V postopku prihoda v ZD je trenutno devet novih zdravnikov, z dodatnima dvema se še pogovarjajo. Od tistih, ki že prihajajo, gre za dva specialista urgentne medicine, pediatrinji, psihiatrinjo in štiri zdravnike, ki bodo za ZD Kočevje vpisali specializacijo za družinsko medicino.

Ker je slovenski kadrovski bazen zdravnikov po besedah Koširja izpraznjen, so morali zdravnike iskati v tujini. Našli so jih predvsem v Srbiji, eno zdravnico tudi v BiH. Vsi od njih morajo pred začetkom dela usvojiti določeno stopnjo znanja slovenščine, pridobiti vsa dovoljenja in opraviti oceno strokovnosti pred strokovno komisijo, je pojasnil. Da so nove zdravnike lažje pridobili, so jim morali po besedah kočevskega župana Vladimirja Prebiliča urediti nastanitev, vključitev njihovih otrok v šolo in vrtce ter tudi zaposlitev za partnerje. Osebno je z vsakim od njih tudi opravil pogovor.

Košir je opozoril, da bo za ohranjanje trenutnega stabilnega položaja v ZD Kočevje in tudi drugih zdravstvenih domovih v državi nujna sprememba državne zdravstvene politike. Javni zavodi bi morali imeti možnost, da poslujejo pod enakimi pogoji kot koncesionarji. »Sicer bo ves trud zaman,« je dejal.