Upravno sodišče je že tretjič zavrnilo tožbo sirskega prosilca za azil Mohameda Alzoubija, s katero si ta skuša zagotoviti podaljšanje mednarodne zaščite. Sodniki so prosilčevo prizadevanje zavrnili kljub predhodnemu napotilu vrhovnega sodišča, da je treba sodbo bolje utemeljiti in vsaj navesti »dodatne okoliščine«, na podlagi katerih bi prošnjo za azil lahko zavrnili. Pri tem je pomembna okoliščina, da Alzoubi in njegov odvetnik sploh nista bila seznanjena, česa sodniki oziroma ministrstvo za notranje zadeve konkretno dolžijo Sirca.
Izreden primer
O Alzoubijevem primeru smo že večkrat poročali, saj je v našem pravosodnem sistemu unikaten: ministrstvo za notranje zadeve mu namreč očita, da je z določenimi dejanji »deloval proti načelom Združenih narodov«. Katera so ta dejanja, Alzoubi uradno ne izve oziroma o njih ne sme govoriti, ker gre za tajne podatke obveščevalne agencije Sova. Zato se pred očitki niti ne more braniti, hkrati pa ne gre za očitke, ki bi bili osnova za kakršno koli kazensko preganjanje. V kopiji sodbe, ki jo je prejel Alzoubi, zaradi tajnosti obtožb manjka kar enaindvajset točk. Te so zaenkrat znane zgolj upravnemu sodišču. Na podoben način so bile točke, ki naj bi vsebovale tajne podatke, izpuščene tudi že v predhodnih sodbah.
Profesor arabskega jezika, pesnik in pisatelj tako v Ljubljani na ureditev statusa čaka že več let, njegovo prebivanje tukaj pa je ves čas v negotovosti. Sprva mu je Slovenija začasni azil še odobrila, ob poskusu podaljšanja pa ga je začela zavračati. Zaradi negotovega statusa Alzoubi ne more poskrbeti ne za mladoletna sinova, ki z babico, Alzoubijevo materjo, čakata v Siriji, ne za tretjega mladoletnega otroka, ki trenutno z materjo živi v Bosni in Hercegovini.
Iz sodbe sicer izhaja, da je ministrstvo za notranje zadeve nakazalo, da bi Alzoubija teoretično lahko seznanili, česa ga obtožujejo. Vendar oznako tajnosti na dokumentih ohranja slovenska obveščevalno-varnostna agencija SOVA. Kot smo poročali, pa so tovrstni sodni primeri, v katerih ljudje »ne smejo« izvedeti, kaj naj bi zakrivili, zelo redki; dogajajo se predvsem v represivnih režimih, denimo v izraelskih sodnih postopkih proti Palestincem.
Sledi pritožba
Eden od Alzoubijevih pravnih zastopnikov, nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, je tokratno, že tretjo zavrnitev na sodišču označil za »enako oziroma še bolj kot prej očitno, naravnost kričeče nezakonito«. Ponovil je svoje besede, ki jih je zapisal ob lanskoletni zavrnitvi, da gre za »največjo sodno farso, kar jih poznam« ter da je to »norčevanje upravnega sodišča ne le iz usode nedolžnega človeka, ampak tudi iz zdravega razuma in ugleda slovenskega sodstva«.
Mohamed Alzoubi je za Dnevnik povedal, da se počuti, kot da bi bil »evtanaziran pod krinko prava«. »Beli papirji sodišča spominjajo na barvo strupa, črnilo na njih je smrtonosno,« je opisal učinek sodbe. Kljub večkratnemu razočaranju, je dejal, pa zaupa v odločitve vrhovnega in ustavnega sodišča. Njegov zastopnik Krivic je napovedal ponovno pritožbo na vrhovno sodišče, računa pa tudi na končno odločitev ustavnega sodišča, saj so Alzoubiju kršene temeljne človekove pravice.
