Po več kot treh desetletjih, odkar je Nadškofija Ljubljana vložila denacionalizacijski zahtevek za vrnitev nepremičnin na območju Doline Triglavskih jezer, še vedno ni jasno niti to, ali je sploh denacionalizacijska upravičenka. O delu tega zahtevka, ki se nanaša na vrnitev skoraj dva tisoč hektarjev površin in treh planinskih koč, trenutno odloča upravno sodišče.
Dolgo časa ni bilo jasno niti to, kdo je sploh pristojen za odločanje o denacionalizaciji Doline Triglavskih jezer (Sedmerih jezer). Bajukova vlada je julija 2000 sprejela sklep, da je to radovljiška upravna enota (UE), a ker gre za območje Triglavskega narodnega parka, so bili na upravni enoti prepričani, da bi se moralo s tem zahtevnim denacionalizacijskim zalogajem spopasti ministrstvo za okolje in prostor (MOP). Dvakrat (leta 2007 in 2012) so mu ga zato skušali prepustiti, a jim ga je ministrstvo obakrat vrnilo. Tretjič (leta 2018) ga je le sprejelo in odločilo, da omenjenih nepremičnin Nadškofiji Ljubljana ni mogoče vrniti v naravi, ker so naravna vrednota državnega pomena. Namesto tega je MOP nadškofiji prisodil okoli 185.000 evrov odškodnine, ki bi ji jo moral Slovenski državni holding (SDH) izplačati v državnih obveznicah.
Sledili sta pritožbi na upravno sodišče. Eno je oddala nadškofija, ki je vztrajala pri vrnitvi nepremičnin v naravi ali podrejeno pri občutno višji odškodnini, kot ji jo je odmerilo ministrstvo. SDH pa se je pritožil zato, ker je ocenil, da v tem primeru (izjema so jezera in slap Savica) ni ovir za vračilo v naravi.
Upravno sodišče je oktobra 2019 odločbo MOP odpravilo z utemeljitvijo, da ministrstvo sploh ni pristojno za odločanje o tej zadevi, zato jo je vrnilo UE Radovljica. Ta je o njej znova premlevala skoraj leto dni. Septembra 2020 je denacionalizacijski zahtevek za vrnitev nepremičnin v naravi zavrnila, in to s pojasnilom, da ljubljanska nadškofija sploh ni denacionalizacijska upravičenka, ker da v času nacionalizacije ni bila njihova lastnica. To naj bi bila država.
Nadškofija se je posledično pritožila na ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), ki je zadevo januarja 2021 vrnilo upravni enoti. Ta je denacionalizacijski zahtevek Nadškofije Ljubljana januarja lani še drugič zavrnila. Vztraja, da naj nadškofiji nepremičnine, ki jih v naravi terja nazaj, sploh ne bi bile podržavljene, saj naj bi ji jih že leta 1941 odvzel nemški rajh, zato naj v času nacionalizacije ne bi bila njihova lastnica. Po prepričanju upravne enote bi morala zato Nadškofija Ljubljana zahtevek za vrnitev odvzetih nepremičnin oddati na podlagi ZRP (zakona o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator in njegovi pomagači), in sicer pri pristojnem okrajnem sodišču. Da je to res storila, pa upravičenka ni dokazala. Tako je v svoji odločbi navedla radovljiška upravna enota.
MKGP je pritrdil upravni enoti
Toda Nadškofija Ljubljana trdi nasprotno, da je z javnimi listinami dokazala, da je bila Cerkev po drugi svetovni vojni lastnica in posestnica nepremičnin, ki so že več kot tri desetletja predmet denacionalizacije, ter da so ji bile podržavljene na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Upravni enoti je tudi očitala, da njena zadnja odločba ni dovolj jasno obrazložena, da je v tej zadevi delno odločala tudi o pravnomočno že rešeni stvari in da ni hotela razkriti, kdo je sestavljal komisijo, ki je pripravila poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, nanašajoče se na širše območje Doline Triglavskih jezer ...
Te očitke je nadškofija navedla tudi v pritožbi, naslovljeni na MKGP, vendar ministrstva ni prepričala. Ugotovilo je namreč, da je odločba UE Radovljica pravilna in zakonita. Nadškofija, pričakovano, odločbo UE Radovljica zdaj znova spodbija na upravnem sodišču.
Mozirje: Denacionalizacijski postopek je v patpoložaju
Enega zajetnejših denacionalizacijskih zahtevkov Nadškofije Ljubljana obravnava tudi mozirska upravna enota. Ministrstvo za pravosodje jo izpostavlja kot tisto, ki rekordno dolgo rešuje eno samo zadevo. To počne že od 31. decembra 2009, torej debelih trinajst let. Načelnica Milena Cigale nam je pojasnila, da je upravičenka denacionalizacijski zahtevek vložila 25. februarja 1992, dopolnila pa ga je oktobra 1993. Gre za dobrih 11.000 hektarjev podržavljenih nepremičnin, ki so vpisane v 28 katastrskih občinah. »Šlo je za denacionalizacijo vseh vrst premoženja: kmetijska zemljišča, gozdove, stanovanjske hiše, poslovne objekte, pomožne objekte, podjetje in premičnine. Postopki so po vsebini kontradiktorni, zato so tudi ugotovitveni postopki dolgotrajni ter povezani s pridobivanjem različnih dokumentov, izvedeniških mnenj in elaboratov o obsegu ter vrsti premoženja,« nam je razloge za polžje reševanje tega denacionalizacijskega zahtevka pojasnila načelnica Cigale. Dodala je, da ga je njihova upravna enota reševala po katastrskih občinah. Dve delni odločbi so izdali leta 1995, nato so postopek zaradi zakona o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja začasno prekinili. Nadaljeval se je leta 1997, potem ko je ustavno sodišče omenjeni zakon razveljavilo. »Julija 1997 je upravna enota prejela sporočilo ministrstva za notranje zadeve, da bo vlada (Drnovškova, op. p.) z Nadškofijo Ljubljana sklepala dogovor oziroma sporazum, zato je UE oktobra 1997 celoten spis odstopila ministrstvu in državnemu pravobranilstvu. Decembra 1997 so zadevo vrnili v reševanje upravni enoti. Marca 1999 se je po predložitvi identifikacijskih potrdil nadaljeval postopek, junija istega leta pa je bila opravljena ustna obravnava in izdana delna odločba,« nam je zgodovino reševanja denacionalizacijskega zahtevka Nadškofije Ljubljana predstavila načelnica UE Mozirje Milena Cigale.
Toda podajanja tega vročega kostanja s tem še ni bilo konec. Na podlagi sporazuma med upravnima enotama Celje in Mozirje od leta 2012 ta denacionalizacijski zahtevek rešujejo v Celju. Do konca lanskega leta so izdali 88 delnih odločb. »Razlogi za dolgotrajno reševanje zadeve so vsebinske in procesne narave. Stranke z nasprotujočimi si interesi se v delu zahtevka ne morejo zediniti o obliki vračila odvzetega premoženja, saj upravičenka kot primarno zahteva vračilo v naravi, podrejeno nadomestna zemljišča in nazadnje odškodnino v obveznicah SDH. Nadomestna zemljišča zahteva tako od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki vztraja, da jih zaradi notranjih pravil, sprejetih že pred leti, za zazidana zemljišča ne more dati, kakor tudi od občin, ki povedo, da zemljišč nimajo na razpolago. Ker upravičenka svoje zahteve po obliki vračila ne preoblikuje, smo v patpoložaju,« priznava Cigaletova.
