V hiši v Rožni dolini, kamor smo se povabili na kavo, Slavko Košir živi s sinom in njegovo ženo. Svojo ženo Marijo, spoznal jo je v Kartonažni tovarni, kjer je krajši čas po koncu vojne delal tudi sam, je izgubil pred kratkim. Skupaj sta bila 72 let. Med pogovorom pove, da je po upokojitvi – bil je eden prvih inštalaterjev v Ljubljani – pomagal sinu pri delu, v veliko veselje pa sta mu bili tudi vnukinji, ki sta ju z ženo rada čuvala. Zdaj obe živita v tujini. »Špela je v Ameriki, Polona pa z družino in mojimi tremi pravnuki v Nemčiji. Vendar se veliko slišimo, tudi vidimo,« pove Košir.
V Rožno dolino prišli iz Krškega
Sogovornik, ki bo prihodnje leto dopolnil sto let, v pogovoru popelje v leto 1925, ko se je decembra rodil v vasi Drenovec pri Krškem. »Od tam je bila moja mama. Očeta, ki je bil doma z Viča v Ljubljani, je spoznala, ko je kot branjevec kupoval sadje in zelenjavo po Krškem. Vse to je nato prodajal v Ljubljani,« pove Košir.
Leta 1941 so v Ljubljano vkorakali Italijani. »Pravo okupacijo smo začutili šele takrat, ko so čez noč obkolili ceste. V večernih urah si nismo upali pogledati skozi okno. Tudi v Rožni dolini so se kmalu pojavili domači ovaduhi. Bili so to ljudje, prijatelji, s katerimi smo prej veliko časa preživeli skupaj. Tudi v sosednji hiši so stanovali okupatorjevi agentje, ki so zasledovali mene, moje brate in očeta,« pojasni in s prstom pokaže na vogalno hišo, danes priljubljeno slaščičarno.
Očeta in oba brata so že zelo zgodaj odpeljali v znamenito Belgijsko kasarno, kjer so jih po zasliševanju tudi izpustili. Očeta so med vojno večkrat zaprli, brata pa sta že zelo hitro odšla v partizane. »Svojega namena nikoli nista naznanila. Enostavno sta šla. Zadnji je v času, ko smo praznovali birmo mlajše sestre, ušel kar skozi okno. Drugače ni šlo.« Ko sta se brata pridružila Dolomitskemu odredu, je nadzor nad preostalimi člani družine postal še večji. »Zaradi njunega odhoda so Italijani zaprli tudi sestro Rozalijo. Stara je bila 13 let.«
Bratom želel slediti k partizanom
Naveličan stalnega skrivanja se je Košir leta 1943 odločil, da bo sledil bratoma k partizanom. »Bi pa rad povedal, da me k partizanom nikoli zares ni vleklo. Nisem maral orožja in zato sem vse orožje, ki sem ga našel med obnavljanjem starih in dotrajanih inštalacij po ljubljanskih hišah, vedno dal ljudem, ki so odšli v vojno,« pripoveduje.
V soboto, 10. januarja 1944, se je peš odpravil v mesto, da bi na današnji Streliški ulici našel zvezo za odhod v partizane. »Na Tromostovju me je ustavila domobranska policija in me odpeljala na Prešernovo. Imel sem srečo, da je mojo aretacijo videla ženska, ki me je poznala, in obvestila moje doma. Zasliševanje je bilo mučno, ves čas pa so nam grozili, da nas bodo odpeljali na Urh. Že takrat smo vedeli, da se od tam nihče ne vrne živ,« pove in doda, da so ga zasliševali predvsem o bratih.
Po dobrem tednu dni so ga z drugimi zaporniki prestavili v Šentpetrsko kasarno in nato na Povšetovo. »Bil je 10. februar, ko so nas pripeljali do Šentvida in nas natrpali na živilske vagone. Nihče ni vedel, kam nas peljejo. Gneča v vagonu je bila tako velika, da smo lahko samo stali. Pot je bila dolga in težko povem, koliko časa smo se vozili. Bili smo brez hrane in vode. Le čebulo sem lahko grizel,« se spominja.
Transport z zaporniki se je ustavil v Dachauu. »Prišli smo ponoči in spomnim se, da je bilo zelo mraz. Ob prihodu v taborišče smo videli ljudi, ki so bili oblečeni v črtaste obleke. Spomnim se, da sem takrat rekel človeku ob sebi, da tukaj že ne more biti hudo, saj so ljudje oblečeni v pižame.«
Zelo hitro je tudi sam dobil črtaste cunje in cokle, nato pa so ga odpeljali v barako številka 17. »Bolj kot vojakov smo se bali kapotov, ki so bili pravzaprav kriminalci, zaprti v taborišču od leta 1932, ko so Dachau postavili. Nekateri so bili zelo hudobni. Ves čas smo bili lačni, saj so nam dajali neko jed iz kotla. Tako je smrdelo iz njega, da mi je šlo na bruhanje. V njem se je kuhala nekakšna žilnata koleraba.«
Iskali izučene delavce
Ko so začeli zbirati ljudi za delovno taborišče, se sogovornik nikoli ni javil sam, zato je še s tremi iz invalidske barake ostal v Dachauu. A ne za dolgo, saj so ga že kmalu prestavili v podružnično taborišče KL Natzweiler Struthof v Franciji. »Za nov vodovodni sistem smo dobesedno v skalo kopali jarke. Bilo je izredno težko delo. Kmalu se mi je ponudila priložnost, da sem se kot varilec zaposlil v montažni delavnici pri Poljaku, ki ni bil taboriščnik. Zelo hitro sem se naučil variti tako dobro, da sem učil civiliste v vasi. S tem sem si prislužil dodatno hrano,« pojasni.
Aprila 1945, ko so se Nemci začeli umikati, se je začela njegova vrnitev domov, od vrnitve pa vse do leta 1947, ko je bila prva demobilizacija, je ostal v vojski. »A doma sem bil le kratek čas, saj so se začele napetosti med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo in poklicali so me na orožne vaje v Vojvodino. Tam sem v Temerinu preživel kar 65 dni.«
Po vojni si je začel urejati življenje na novo. Naredil je izpit za pomočnika in kasneje tudi za mojstra, ki ga zaradi vojne prej ni mogel dokončati. Za kratek čas se je zaposlil v Kartonažni. »Bil sem v delavskem svetu Kartonažne, a v partijo nikoli nisem šel,« pravi.
