Očitno ni kriva nejasnost ali dvoumnost zakona o javni rabi slovenščine (ZJRS), da podjetje Apple – ki svojim uporabnikom ne omogoča nastavitve menija v slovenskem jeziku in je zaradi tega že štiri leta deležno vrste kritik in prijav pristojnih – še naprej krši zakon, celo ustavo. Da je zakon dovolj jasen, zagotavlja pravnik dr. Rajko Pirnat, tako meni ministrstvo za kulturo, pritrjujejo pa tudi člani Nacionalnega programa za kulturo (NPK), komisija za slovenski jezik v javnosti pri SAZU, pravna služba pri sindikatu Glosa in še kdo.

Isto ministrstvo, različna mnenja

Zoper kršitelje bi morali ukrepati inšpektorji, a se na tržnem inšpektoratu otepajo nadzorstvene odgovornosti v zvezi z rabo slovenščine, medtem ko na Inšpektoratu RS za kulturo in medije, ki sodi pod okrilje ministrstva za kulturo, tega sploh ne vidijo kot kršitve. Menijo namreč, če ZJRS v drugem odstavku 20. člena zahteva, da mora biti »v elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis«, še ne pomeni, da to velja za pametne telefone in osebne računalnike – ti so namreč v zasebni rabi in torej ne v javni. To jim je že pred leti pritrdil takratni državni sekretar na kulturnem ministrstvu mag. Vojko Stopar, danes direktor Viba filma, in tako je ostalo do danes.

V Službi za slovenski jezik pri ministrstvu za kulturo so že od začetka drugačnega mnenja: zakon po njihovem opredeljuje »javno« rabo že v prvem in tretjem odstavku istega člena, pri tem se sklicujejo na obligacijski zakon, zatorej po njihovem o »zasebnem« ne moremo govoriti. Izkazalo pa se je, da so si vsaj trije sektorji znotraj istega ministrstva – medijski inšpektorat, Služba za slovenski jezik ter nekdanji ministrov svetovalec – isti zakon tolmačili vsak po svoje. Ko smo se v teh dneh ponovno obrnili na vodjo Službe za slovenski jezik Marka Jenšterleta, so nam iz službe za stike z javnostmi pri ministrstvu odgovorili: »Ministrstvo za kulturo je mnenja, da je zakon o javni rabi slovenščine dovolj jasen.« Po skopem odgovoru sodeč je jasno očitno le to, da spet niso enakega mnenja.

Neko vsaj formalno naklonjenost, da se reši primer Apple, je sedanji minister dr. Vasko Simoniti vendarle izkazal, ko je sredi januarja posedel vpletene ter od obeh pristojnih inšpektoratov zahteval, da ukrepajo – »naj se vendar zakon bere na način, da ščiti materni jezik«. Februarja se je ponovno oglasila tudi komisija na SAZU in se čudila, čemu se inšpekcijske službe na »priložene prijave ne odzivajo, ne odgovarjajo prijaviteljem in se izmikajo odgovornosti in skrbi za zakonitost«, za Službo za slovenski jezik pa zahtevala več pristojnosti. O tem je seznanila tudi predsednika republike, predsednika vlade in kulturnega ministra.

Očitno pa je nekaj več posluha za primer Apple našla Služba vlade za digitalno preobrazbo. Ko se je nedavno na misijo v Silicijevo dolino podal minister za digitalno preobrazbo Mark Boris Andrijanič, je med drugim obiskal tudi sedež podjetja Apple ter z vodstvom podjetja spregovoril o možnosti »prioritetnega prevoda Applovih storitev v slovenščino«. Iz vladne službe so nam včeraj potrdili, da se je minister sestal s predstavnikoma vodstva Apple, da je med drugim izpostavil pomembnost uvrstitve slovenščine med Applove jezikovne različice, medtem ko sta »sogovornika potrdila, da sta z vprašanjem že seznanjena ter da o tem potekajo interni pogovori. Pojasnila sta še, da Apple trenutno omogoča uporabo 23 jezikovnih različic, da že nekaj let niso dodali nobene jezikovne različice in da je slovenščina med prioritetami.«

V bran slovenščini

Sociolingvist prof. dr. Marko Stabej je že pred časom opozoril, da je pravni predpis obvezne rabe slovenščine lahko učinkovit spodbujevalnik, a se slovenščina tam, kjer je le zato, da je, ne pa zato, da bi jo kdo poslušal, bral, razumel in se z njo izrazil, dolgoročno ne bo obdržala. Komisija za slovenski jezik pri SAZU je v svojem zadnjem dopisu opozorila še, da »vsiljevanje angleščine na vsakem koraku nehote prispeva k njenemu ponotranjenju, na ta način pa materni jezik preneha biti prvovrsten in stopi na nepovratno pot nazadovanja in izumiranja.«

V bran slovenskemu jeziku se že nekaj časa odločno postavlja tudi domoljub mag. Marko Bidovec, ustanovitelj Fundacije Bazoviški junaki in ostale žrtve fašizma, ki je po številnih dopisih pristojnim šele v zadnjih dneh nekaj podpore našel med politiki – poleg naklonjenosti DeSUS sta včeraj poslanca mag. Dejan Židan in Samo Bevk iz SD namreč sprožila poslansko vprašanje »glede (ne)uporabe slovenskega jezika«. Nič pa to, kot meni Bidovec, »ne premakne niti ne gane zmotno prepričanih inšpektoric z Inšpektorata za kulturo in medije glede primera Apple, kot tudi ne inšpektoric s Tržnega inšpektorata«. Prav tja je Bidovec prijavil ljubljanski hotel Intercontinental Ljubljana zaradi nerabe slovenščine na svojih spletnih straneh. Po njegovem mnenju torej obema inšpektoratoma ni pomembno, da se dnevno krši veljavna zakonodaja, kot meni zato, »da s(m)o le tujim korporacijam všečni«. Slovenščina v javni rabi pa se bo ohranila le, če si bomo zanjo prizadevali sami.