Robert Waltl je priznani režiser in igralec, ki gre v nevrotična stanja, ko se vživlja v like, dokler ga ne olajša zadovoljstvo po premieri. Do danes ima za seboj več kot 70 vlog. V Sloveniji, Belgiji, Belorusiji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, Srbiji in na Hrvaškem je režiral več kot 60 predstav. Svoj Mini teater, v katerem je direktor in umetniški vodja, opiše kot zatočišče svobodnjakov, kjer se trudijo ustvarjati inovativne uprizoritve, ki ne zasledujejo zgolj staromodne katarze. Njihovo odmevno letošnjo predstavo Kdo se boji Virginije Woolf? v režiji Ivice Buljana so kritiki razglasili za predstavo desetletja. »Pogosto ponavljam misel, ki jo je Badiou izrazil o gledališču, da je že od antike zdravilo za človeštvo in da je nastalo vzporedno s filozofijo. Če filozofija ponuja vprašanja in odgovore na pomembne teme človekovega bivanja, je gledališče nekakšna priprava na to, kar nas v življenju čaka. V Jugoslaviji smo te akcije imenovali 'nič nas ne sme presenetiti'. Gledališče ponuja lepoto, ne le tisto, ki ugaja človeškemu očesu, ampak veliko širšo, o kateri piše Dostojevski, torej o lepoti, ki bo rešila svet.«

Skrivnosti, ki jih šepetajo otroci

Že več kot trideset let je december Roberta Waltla videti približno enako. Zgodnjemu vstajanju sledi dolgotrajna jutranja maska, a ne tista s svežimi kumarami. Najprej je na vrsti podlaga za lica, nato si nariše rdeča lička, si nalepi obrvi, brke in brado, počeše lasuljo in skrtači kožuh, pika na i pa je smrekova vejica, ki si jo zatakne za dobro staro polhovko. Tudi ljubljanski dedek Mraz ima svojo jutranjo rutino, preden obišče šole in vrtce. Če se je zaradi epidemije zdelo, da bo vsakoletni vrhunec petdnevnega sprevoda dobrega moža v prestolnici krenil v drugo smer, kot smo je bili vajeni, Roberta Waltla veseli, da ljudje spet iščejo stike in nimajo strahu pred dotiki, objemi. »Kot dedek Mraz dobivam od otrok čudovita pisma. Ne samo tista z željami, pišejo mi tudi o svojih težavah in upanjih. Koliko skrivnosti mi zaupajo, ko se stiskajo v mojem naročju. Tudi takšne, ki jih je zelo boleče poslušati, o tem, kako hudo jim je doma. Ne znam si več zamišljati decembra brez vrveža v Mini teatru, te stotnije otrok, ki se slikajo z dedkom Mrazom, se stiskajo drug k drugemu. Množica svetlečih tisočerih oči vsak večer na ljubljanskih ulicah je dokaz, kako zelo vsi pogrešamo lepo besedo, srčnost, svetlobo, pravljičnost v našem vsakdanjem sivilu in skrbeh.«

Že v srednji šoli je začel nastopati kot »šolski« dedek Mraz, profesionalno pa se je z njim srečal leta 1989, ko se je zaposlil v Lutkovnem gledališču. Vloga mu je bila pri srcu in samoumevno se mu je zdelo, da si zopet nadene kostum. »Na začetku sem si pri gradnji lika veliko pomagal z lastno izkušnjo, kako sem sam kot otrok doživljal te dobre može. Kasneje sem opazoval tudi druge kolege. Pri nekaterih se mi je zdelo, da imajo premalo energije, spet drugi so se preveč posvečali staršem, tretji so bili morda preveč otročji. Počasi sem iskal in luščil tisto, kar se mi je zdelo najboljše, nekakšno ravnovesje med tem, da sem pravljični junak in hkrati jaz sam.« Po letu 1989 je bilo v Ljubljani vedno manj denarja za tradicionalni sprevod dedka Mraza, dokler ga na koncu ni bilo več. Waltl je takrat obiskal tedanjo županjo Viko Potočnik in jo prosil, naj ga občina podpre pri obnovi sprevoda. »Tako smo začeli še z mestnim Miklavževim sprevodom. Nekaj let sem bil oboje, mestni Miklavž in mestni dedek Mraz. Po ustanovitvi Mini teatra pa smo se dogovorili, da Lutkovno gledališče prevzame Miklavža in mi dedka Mraza. Del čarovnije Mini teatra je, da zdaj že več kot dvajset let otroci skupaj s starši prihajajo k nam na posebne decembrske predstave, ki se končajo z obdarovanjem. Tisti, ki so bili v naših začetkih še otroci, so danes starši, ki k nam vodijo svoje otroke, nekateri so tudi že dedki in babice.«

Da nikdar ne pozabimo

Sogovornik se je preizkusil v marsičem. Kot študent je delal v turizmu in študiral pravo, teologijo ter nazadnje diplomiral iz dramske igre. Nekatera zanimanja je iskal sam, druga so našla njega. Dolgo ni vedel, da ima po očetovi babici judovske korenine, dokler jih ni začel odkrivati precej pozno v življenju. Zaslužen je za oživitev Križevniške, ene najlepših ulic v mestu, kjer stoji tudi Judovski kulturni center Ljubljana. Zase pravi, da je graditelj v starem smislu, najprej Mini teatra leta 2009 in letos še hiše na Križevniški, ki je hkrati podaljšek gledališča, judovskega centra, sinagoge in prostora za kulturne delavnice. Ko je začel projekt Spotikavci, je najprej hotel prebuditi svojo državljansko zavest. »Ko so me v preteklih letih zaradi mojega dela v Judovskem kulturnem centru in izobraževanja o holokavstu večkrat napadali in žalili, mi je bilo vseskozi v zadoščenje to, da sem svojo Ljubljano želel vznemiriti v njeni uspavanosti, doseči, da bi se ljudje 'spotaknili' ob imenih tistih, ki so hodili prav tukaj, prav tu so z ulic stopali v svoje hiše. Te ljudi so ubili ali odpeljali v taborišča, ker naj bi bili drugačni, pa so bili enaki kot vsi mi. Spotaknimo se, da bomo uvideli, da smo postali država, okoli katere smo sami postavili bodečo žico, država, v kateri se brez kazni naokrog potikajo skupine ljudi, ki same presojajo, kdo je za to državo nevaren, ki na spletu vsakodnevno 'bevskajo' sovražnosti. Spomin na množične poboje je opomnik, da jih nikoli za nobeno ceno ne smemo ponoviti.«