Slovenska rekorderja sta na bolniškem dopustu že dvanajst let. Mariborčan od marca 2011, Murskosobočan od aprila 2011. Kar 365 zavarovancev je v bolniški že več kot pet let. Tako dolga bolniška odsotnost je mogoča le še v Sloveniji in Bolgariji. To sta namreč edini državi v Evropi, ki nimata časovno omejene bolniške odsotnosti. Po številu izgubljenih delovnih dni zaradi bolniške odsotnosti delavcev v zadnjih letih presegamo evropsko povprečje za četrtino. V Sloveniji smo lani izgubili več kot 17 milijonov delovnih dni, kar je okoli 20 odstotkov več kot leto prej. Za bolniška nadomestila pa smo porabili skoraj 700 milijonov evrov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

»Veliko dolgih bolniških odsotnosti je umetnih«

Za Slovenijo velja še ena posebnost v primerjavi z večino drugih evropskih držav. Ne le da nadomestilo za bolniško odsotnost ni časovno omejeno – omejena ni niti njegova višina. Tudi zaradi tega stroški za bolniška nadomestila v zadnjih letih strmo naraščajo. V večini drugih držav je bolniška odsotnost omejena na leto dni, a to ne pomeni, da so do poškodovanih in bolnih delavcev bolj mačehovski. Nasprotno, za bolnika začnejo drugo rešitev iskati že veliko prej, že po treh do šestih mesecih bolniške odsotnosti. Napotijo ga na individualno medicinsko rehabilitacijo ali pa ga, glede na zmanjšano delovno sposobnost, prezaposlijo na drugo delovno mesto; v skrajnem primeru ga po letu dni invalidsko upokojijo. Pri nas so dolgotrajni staležniki prepuščeni bolj ali manj sami sebi in svoji iznajdljivosti, zato se vse od leta 2015 povečuje delež daljših bolniških odsotnosti. Naraščajo pa tudi izdatki za nadomestila za zadržanost od dela, ki jih krije zdravstvena blagajna.

»Veliko dolgih bolniških odsotnosti je umetnih – zaradi čakanja na preglede ali obravnave. Treba se je vprašati ne le, ali in kako naj čakajoči delavci prej pridejo do obravnave, ampak tudi, ali čakanje na obravnavo dejansko pomeni, da delavec ni zmožen opravljati nobenega dela. Sistem bi se moral prilagoditi hitremu in prožnemu vračanju delavcev na delovno mesto. S hitrim vračanjem na delo se ukvarjajo vse razvite države, pri nas pa se tega še nismo lotili. Osebni zdravnik, ki odloča o bolniškem staležu, ne utegne komunicirati z delodajalcem ali iskati ustrezno delovno mesto za delavca. To niti ni njegova naloga … To bi lahko bila naloga specialista medicine dela, ki pa je potisnjen iz sistema odločanja o pravici do bolniškega staleža,« pojasnjuje Metoda Dodič Fikfak, predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. Ob tem dodaja: »Tudi staranje populacije je ključno. Doslej na to sploh nismo računali: delovnih mest nismo urejali tako, da bi bila ergonomsko prilagojena tako začetnikom kot starajoči se delovni populaciji.«

Najvišje izplačano nadomestilo 22.546 evrov

Na rast izdatkov za nadomestila so v zadnjih letih vplivale tudi epidemiološke razmere, izdatke zdravstvene blagajne pa povečujejo tudi spremembe zakonodaje. Marca lani se je obdobje nadomestila v breme delodajalca skrajšalo s 30 na 20 delovnih dni, poleg tega se je skrajšalo skupno obdobje v posameznem koledarskem letu, ko se nadomestilo izplačuje v breme delodajalca, in sicer s 120 na 80 delovnih dni. Zvišalo se je tudi najnižje nadomestilo z višine zajamčene plače na 60 odstotkov minimalne plače, ki zdaj znaša 1203 evre bruto. Določeno je le najnižje nadomestilo za bolniško odsotnost, zgornje omejitve pa ni. Zato imamo neverjetne rekorderje v višini izplačila nadomestila. Najvišje mesečno nadomestilo, izplačano marca lani, je namreč znašalo 22.546 evrov bruto. Večina evropskih držav ima določeno najvišje nadomestilo, običajno 2,5-kratnik povprečne plače v državi.

A rasti izdatkov za nadomestila ni videti konca. Ti se zvišujejo tudi zaradi sorazmerno visoke zaposlenosti in spreminjanja strukture aktivnega prebivalstva zaradi višje upokojitvene starosti. Glavni izzivi so po mnenju zavoda sprejem ukrepov za hitro vračanje delavcev na delo, predvsem učinkovita poklicna rehabilitacija, prilagajanje delovnih mest, zgodnejše in bolj aktivno vključevanje delodajalcev in medicine dela, preureditev pravice do nadomestila plače na evropsko primerljiv način, povečanje odgovornosti zavarovanih oseb za lastno zdravje in delodajalcev za varno in zdravo delovno okolje. Potrebna je tudi prenova invalidske zakonodaje. Ker je invalidska pokojnina nižja od nadomestila za bolniško odsotnost, zavarovanci seveda niso zainteresirani za upokojitev.