Da bi preprečili pretirano segrevanje ozračja in omejili katastrofalne posledice globalnega segrevanja, smo se v EU zavezali k ogljični nevtralnosti do leta 2050 ter zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov za 55 odstotkov do leta 2030 in za 95 odstotkov do leta 2050 glede na leto 1990. Ob omembi teh ciljev se v javnosti venomer pojavljajo dvomi, ali je tako hitro razogljičenje slovenskega elektroenergetskega sistema sploh mogoče. Strokovnjaki iz družbe Gen-I, ki so pripravili analizo z naslovom Trajnostni prehod slovenskega elektroenergetskega sistema do leta 2050, nedavno objavljeno v Elektroenergetskem vestniku, ne ugotavljajo zgolj, da so ti cilji realni, ampak ponujajo tudi konkreten scenarij razvoja našega elektroenergetskega sistema, ki bi omogočil izpolnitev vseh zastavljenih podnebnih ciljev.
Kombinacija jedrske in OVE
Pri analizi so izhajali iz treh ključnih ciljev: razogljičenja elektroenergetskega sistema, zmerne uvozne in izvozne odvisnosti elektroenergetskega sistema na urni ravni ter energetske samooskrbnosti na letni ravni. Hkrati so predpostavljali, da se bo poraba električne energije v Sloveniji zaradi elektrifikacije v prihodnje povečevala v skladu z napovedmi Elesa.
Kako bi lahko torej dosegli zastavljene cilje razogljičenja slovenskega elektroenergetskega sistema in hkrati zadostili napovedanim povečanim potrebam po elektriki? Avtorji so svoj model zasnovali na več predpostavkah o novi strukturi proizvodnje električne energije pri nas. Med ključnimi so: da bomo leta 2030 opustili rabo premoga, da bo Jedrska elektrarna Krško (JEK) obratovala najmanj do leta 2043, JEK 2 pa bo začel komercialno obratovanje leta 2037. Prav tako so predpostavljali dokončanje plinsko-parne enote v Energetiki Ljubljana in hidroelektrarn (HE) na spodnji in srednji Savi v prihodnjem letu, začetek obratovanja HE Mokrice leta 2023 in nato postopno dokončanje dodatnih HE na srednji Savi ter gradnjo črpalne HE Kozjak v letu 2030. Do leta 2030 bi morali po tem scenariju zgraditi tudi 400 megavatov dodatnih plinskih ali plinsko-parnih elektrarn, nato pa jih najpozneje do leta 2035 predelati za uporabo obnovljivih ali nizkoogljičnih plinov ter maksimalno povečati izkoriščanje sončne energije in zmerno povečati izkoriščanje vetrne energije.
Kako uravnotežiti nestanovitno proizvodnjo?
Avtorji analize ocenjujejo tudi, da bomo, če želimo doseči zastavljene cilje, potrebovali dodatne vire prožnosti in obsežne sisteme za dnevno in sezonsko shranjevanje električne energije. Izdelali so kompleksen model urne optimizacije za dva z vidika primanjkljaja in presežka elektrike najbolj kritična tedna v letih 2030 in 2050, in sicer za teden ob prvem maju (največji presežek) in teden konec januarja (največji primanjkljaj). Pri tem so pokazali, kako bi lahko tudi v teh najbolj kritičnih tednih uvozne in izvozne potrebe obdržali pod 50 odstotki čezmejnih prenosnih zmogljivosti. V najbolj kritičnem pomladnem tednu leta 2030 bi na primer presežke lahko uravnotežili predvsem z uporabo črpalne HE Kozjak in Avče, dodatno pa še z baterijami in s pretvorbo v vodik.
Rezultati analize, podprti z urno optimizacijo, tako pokažejo, da lahko Slovenija proizvede dovolj brezogljične električne energije za pokritje lastnega odjema že v letu 2037, ko naj bi na omrežje priključili tudi novo jedrsko enoto. Avtorji raziskave ob tem poudarjajo, da ta ne obravnava vseh odprtih vprašanj prihodnjega razvoja elektroenergetskega sistema in da bi bilo med drugim smiselno predlagani scenarij stroškovno ovrednotiti.
