»Pet dni že gladovno stavkamo. Ravno sem prišel iz zdravstvenega doma. Tja so me odpeljali, ker sem bil zelo šibek in omotičen. Vzeli so mi kri za analizo. Zaprti smo po krivici. Nismo kriminalci. V Slovenijo smo prišli kot prosilci za azil.« Tako je včeraj dopoldne naš pogovor po telefonu začel Hamza A. iz Pakistana. V Centru za tujce v Postojni je s prijatelji po lastnem štetju zaprt že petindvajset dni. Včeraj jih je zaradi tega gladovno stavkalo enajst, je povedal. Popoldne je policija sporočila, da so stavko prekinili. »Uslužbenec centra nam je obljubil, da naj bi nas še ta teden izpustili in poslali nazaj v azilni dom. Zato nas je prosil, naj gremo na kosilo, in smo šli,« je dogajanje pojasnil Hamza A. Opozoril pa je, da s tem problematičnost zapiranja v Center za tujce ni nič manjša.
Dnevi za rešetkami
Zgodba gladovno stavkajočih Pakistancev in Indijcev je del širšega problema zapiranja tujcev in prosilcev za azil za rešetke, tudi če niso storilci kaznivih dejanj. Preden so Hamzo in njegove sopotnike policisti odpeljali v Center za tujce, so po prihodu v Slovenijo štiri dni preživeli v azilnem domu. »Iz azilnega doma smo šli četrti dan v mesto, ker smo si hoteli kupiti nekaj stvari. Nismo imeli primernih čevljev in potrebovali smo oblačila. Takrat nas je prijela policija in odpeljali so nas sem, v zaprti center,« je opisal svojo izkušnjo.
V Centru za tujce policija zadržuje tujce, ki jih namerava deportirati, pa tudi prosilce za azil, ki jim policija iz različnih razlogov omeji gibanje. Takšna omejitev gibanja lahko traja tudi več tednov, celo več mesecev, kar mnogim v centru povzroča hude stiske. Gladovne stavke v Centru za tujce so pogoste, ujetniki se samopoškodujejo in poskušajo storiti samomor. Poročali smo že o ujetnikih, ki v stiski jedo vijake in kovance.
Naš sogovornik pravi, da jim ob odhodu iz azilnega doma nihče ni povedal, da naj bi jim bilo gibanje prepovedano. Prosilcem za azil zakon prepoveduje gibanje zunaj (ljubljanske) občine in nekatere, ki odidejo proti Italiji ali Avstriji, policija po prijetju zapre. Iz okoliščin Hamzovega primera pa je mogoče razbrati, da on in drugi Pakistanci ter Indijci niso bili namenjeni iz države; težava naj bi nastala, ker so bili v »vmesnem« statusu, ko so ustno že izrazili prošnjo za azil, a ta še ni bila uradno pisno zabeležena. To obdobje je v Sloveniji pravno ohlapno urejeno in nima formalne oblike, neuradno pa naj bi se prosilci do pisne podaje prošnje zadrževali v azilnem domu. Dolgoletna praksa kaže, da ob tem državni organi prosilce obravnavajo zelo restriktivno – v preteklosti so jih, če so šli zgolj na cigareto pred azilni dom, celo deportirali na Hrvaško, češ da so se z izhodom odpovedali prošnji za azil. Varuh človekovih pravic je tovrstno ravnanje že večkrat obsodil kot protipravno.
Na ministrstvu za notranje zadeve, nasprotno, zatrjujejo, da so »osebe v centru za tujce pridržane v skladu z zakonodajo«. »Vsi pridržani prosilci za mednarodno zaščito imajo zagotovljeno pravno pomoč svetovalcev za begunce in lahko zoper ukrep vložijo tožbo, o kateri odloči sodišče. Tako ne drži, da so osebe v centru brez kakršnega koli pravnega varstva,« zagotavljajo na ministrstvu. »V Centru za tujce je varovancem centra zagotovljena najvišja raven spoštovanja človekovih pravic. Delo centra je transparentno in na očeh javnosti oziroma pod stalnim nadzorom pristojnih institucij in medijev,« so sporočili tudi iz policije, ki upravlja center. »Zdravstvena služba Centra je spremljala stanje tujcev med gladovno stavko. Tudi sicer je v postopkih z varovanci v celoti upoštevana malteška deklaracija (ki določa pravice gladovno stavkajočih, op. p.). Tujci so bili spodbujani k uživanju hrane, pitju tekočine in seznanjeni s posledicami gladovne stavke,« so dodali na policiji.
Center za tujce je predvčerajšnjim obiskal tudi državni sekretar z MNZ Branko Lobnikar. V kratki izjavi za Dnevnik je povedal, da s stavkajočimi ni osebno govoril, da pa se je na kraju samem prepričal, da je ravnanje zaposlenih s stavkajočimi primerno in transparentno.
Pozivi k zaprtju centra
S stavkajočimi se je srečal humanitarni delavec Miha Blažič iz nevladne organizacije Ambasada Rog, ki skrbi za pravice migrantov in prosilcev za azil. »Na nedavni javni tribuni na temo Centra za tujce je direktor te ustanove Jože Konec cinično komentiral, da je na tribuno 'prišel pogledat, kaj naj bi bilo s Centrom tako narobe'. Odgovor mu podajajo njegovi zaporniki sami: policija jim krši ustavno zagotovljene pravice, jih rasno profilira, jih javno ponižuje, v postopkih se jih v skupinah poleže po tleh, pogosto ob zastraševanju policijskih psov, in arbitrarno zapira za nedoločen čas. Več tednov za rešetkami čakajo na morebitno usmiljenje sodišča ali ministrstva za notranje zadeve,« so včeraj sporočili iz Ambasade Rog. »Odločevalce pozivamo, da nemudoma preselijo prosilce za azil v azilni dom, kjer naj bodo pravično obravnavani. Nemudoma naj se preneha rasno motivirano legitimiranje tujcev na javnih prevozih in ulicah ter njihovo zapiranje. Medtem ko se direktor Konec sprašuje, kaj naj bi bilo v centru tako narobe, se mi sprašujemo, zakaj skoraj vsak, ki je tam zaprt, gladovno stavka, se samopoškoduje ali poskuša storiti samomor,« so ogorčeni.
Iz urada varuha človekovih pravic Petra Svetine so včeraj sporočili, da dogajanje v Centru za tujce skrbno spremljajo. Gladovne stavke sicer ne podpirajo, a poudarjajo, »da je gladovno stavko kot obliko izražanja v situacijah, ko stavkajoči ne vidijo več druge poti, treba jemati nadvse resno«.
