Po obsodbi ruskega vohunskega para Dulcev, ki je od leta 2017 v Sloveniji živel pod krinko argentinskih državljanov, so se pojavili dvomi, ali sta ljubljansko tožilstvo in sodišče kazenski postopek proti obtoženima Artjomu Viktoroviču Dulcevu in Ani Valerevni Dulcevi vodila neodvisno. Sodstvo je namreč po slovenskem ustavnem redu samostojna veja oblasti, na katero izvršilna oblast nikakor ne sme vplivati, zakon o državnem tožilstvu pa prav tako jasno določa, da je vsak državni tožilec pri svojem delu samostojen.
Ker je vrh izvršilne oblasti sam razkril, da se je predsednik vlade Robert Golob vse od aretacije ruskega para decembra 2022 zavzemal za njegovo izmenjavo, da ga je zaradi izmenjave klical predsednik ZDA Joe Biden osebno, da so leto dni z rusko stranjo potekali pogovori v popolni tajnosti ter da je februarja letos ob robu varnostne konference v Nemčiji na srečanju s podpredsednico ZDA Kamalo Harris dozorel načrt za skupno izmenjavo obsojencev, so pomisleki več kot na mestu. Kakršno koli vplivanje vrha izvršilne oblasti na kazenski postopek bi bilo nezakonito in protiustavno.
Pogoji so bili za tožilstvo sprejemljivi
Zato smo se za dodatna pojasnila obrnili tudi na ljubljansko tožilstvo in ljubljansko okrožno sodišče, kjer zagotavljajo, da jih z vlade v zvezi s kazenskim postopkom zoper zakonca Dulcev ni kontaktiral nihče.
Na ljubljanskem okrožnem tožilstvu so nam sicer pojasnili, da nekatera poročanja o zaključku sojenja ruskima vohunoma niso bila točna. Kot so nam povedali v uradu vodje tožilstva, tožilstvo z obtoženima ni sklenilo sporazuma o priznanju krivde, temveč sta ruska vohuna krivdo priznala v fazi glavne obravnave. »Odločitev za priznanje krivde je v mesecu juliju prišla s strani obrambe oziroma obsojencev, pod pogoji, ki so bili za državnega tožilca sprejemljivi, sploh ob stranski kazni izgona tujca iz države v najdaljšem zakonsko možnem trajanju,« pojasnjujejo na ljubljanskem tožilstvu in dodajajo, da je vsak državni tožilec pri svojem delu samostojen in neodvisen, pri kaznovalnem predlogu pa mora upoštevati okoliščine posameznega primera in sodno prakso: »Pri čemer je v konkretnem primeru treba pripomniti, da sodna praksa na navedenem področju ne obstaja, saj gre za prvo takšno obsodbo v Republiki Sloveniji,« še pojasnjujejo v uradu vodje tožilstva. Ljubljansko tožilstvo prav tako ni spreminjalo obtožnice, tako da sta obdolžena ruska vohuna priznala obe kaznivi dejanji, ki jima ju je tožilstvo očitalo že od samega začetka. To sta kaznivi dejanji lažne overitve in vohunstva po tretjem odstavku 358. člena kazenskega zakonika, ki pomeni najblažjo obliko tega kaznivega dejanja, po katerem se z zaporno kaznijo od šestih mesecev do petih let kaznuje tisti, ki se vključi v tujo obveščevalno službo ali podpira njeno delo.
Da jih v zvezi s sojenjem od zunaj ni nihče kontaktiral, niti poskušal vplivati na časovnico sojenja, zagotavljajo tudi na ljubljanskem okrožnem sodišču. Kot je znano, sta priznanje krivde in izrek sodbe sicer časovno sovpadla z množično izmenjavo zapornikov v Ankari, del izmenjave 26 oseb med Rusijo in Zahodom pa sta bila tudi v Sloveniji obsojena ruska vohuna.
Svobodna sta bila že pred izmenjavo
Čeprav je o »izmenjavi ujetnikov« govoril tudi slovenski politični vrh, pa v primeru v Sloveniji obsojenih ruskih vohunov dejansko ni šlo za izmenjavo zapornikov. Artjom Viktorovič Dulcev in Ana Valerevna Dulceva sta Slovenijo resda zapustila kot obsojena, vendar pa hkrati tudi kot svobodna človeka. Kot je znano, sta bila obsojena na enotno zaporno kazen enega leta in sedem mesecev zapora (in izgon iz države), v katero je bil vštet tudi čas pridržanja in pripora, kar pomeni, da sta ob izreku sodbe kazen že odslužila. Zato formalno niti nista bila izmenjana, temveč sta bila po prestani kazni izgnana iz Slovenije v rodno Rusijo – za dramatični učinek pač prek Ankare.
Da ruskih vohunov po aretaciji ne bo mogoče kar enostavno zamenjati za ruske zapornike, je bilo sicer jasno že vse od takrat, ko so se iz tujine pojavili prvi namigi, da bi lahko bila del paketa za izmenjavo med Rusijo in Zahodom. Kazenski postopek lahko namreč tožilec ustavi zgolj na podlagi pravnih argumentov, tudi prenos prestajanja kazni v matično državo ali pomilostitev, za katera lahko zaprosijo vsi pravnomočno obsojeni zaporniki, pa v osnovi nista namenjena političnemu kupčkanju.
