Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo se je po več neuspelih poskusih vendarle prebilo do zaključne faze priprave predloga zakona o podnebnih spremembah, ki so ga sicer skupaj z različnimi nevladnimi deležniki začeli sestavljati že lani jeseni. Po besedah državnega sekretarja na ministrstvu Uroša Vajgla je ključni namen predloga zakona določitev ciljev in ukrepov, s katerimi bo Slovenija do leta 2050 postala ogljično nevtralna.
Podnebno odporna infrastruktura
Predlog torej določa, kje in s katerimi ukrepi bomo ta cilj dosegli, določa tudi nadzor nad izvajanjem ukrepov in spodbude za učinkovito izvajanje. Najbolj občuten ukrep, ki ga predvideva predlog zakona, je gotovo ukinitev subvencij za fosilne vire energije oziroma fosilna goriva. Namen je postopna izločitev fosilnih goriv iz naše družbe. Katere subvencije so predvidene za ukinitev, zakon ne določa, toda mednje spadajo denimo subvencije za avtoprevoznike za uporabo komercialnega dizla, ki nikakor ne prispevajo k energetskemu prehodu in odpravi energetske revščine. Na ministrstvu naj bi se nagibali tudi k ukinitvi spodbud za ogrevanje na plin, a vsaj na tem področju se obeta oster lobistični boj. Po drugi strani naj bi na ministrstvu razmišljali o uvedbi drugih subvencij, denimo za električna kolesa (a to ni predmet tega zakona).
Tudi nauk avgustovskih katastrofalnih poplav se odraža v pripravljajočem se zakonu: ta namreč predvideva tako imenovano podnebno odpornost infrastrukture. Vsi projekti, ki se bodo financirali iz javnih sredstev, bodo morali biti preverjeni z vidika podnebne odpornosti. To ne velja zgolj za poplavno ogroženost, ampak se nanaša tudi na segrevanje ozračja in v tem kontekstu na investicije v žičnice na (nizko ležečih) smučiščih in podobno.
Podnebni koordinator
»Podnebni zakon predvideva pripravo akcijskih načrtov prilagajanja podnebnim spremembam, ki bodo naslovili tiste podnebne dogodke, ki jih lahko pričakujemo v bodoče,« še omenja Vajgl. Po sprejetju zakona – na ministrstvu naj bi si obetali, da bo to januarja prihodnje leto – bodo na ministrstvu pripravili še nacionalno strategijo prilagajanja podnebnim spremembam, ki bo dala usmeritve za ključne sektorje. Določila bo, denimo, kaj je treba narediti v kmetijstvu, gospodarstvu ali na urbanih območjih, da bomo bolj odporni proti ekstremnim dogodkom. Naposled bodo posamezne regije pripravile akcijske programe z zelo konkretnimi in ciljnimi ukrepi boja proti podnebnim spremembam. Predlog zakona pravzaprav predvideva celoten sistem, kaj moramo narediti za ublažitev podnebnih sprememb, določa, kdo je za to zadolžen, in kako popraviti, če ciljev ne bomo dosegli. V zakonu je tako zamišljen podnebni koordinator. Vsak resor naj bi zadolžil osebo, ki bo skrbela za učinkovito izvajanje oziroma koordinacijo ukrepov v strateških dokumentih. Na podlagi prav tako v zakonu predvidenega podnebnega ogledala – to je vsakoletno poročilo o tem, kje kot družba smo in kam gremo – bo pripravljen tudi korektivni načrt v primeru, da ciljev ne bomo dosegli. Pri tem naj bi sodeloval tudi nedavno ustanovljeni podnebni svet.
Podobno kot predvideva že načrt za okrevanje in odpornost, tudi predlog podnebnega zakona omenja obvezen delež zelenega proračunskega načrtovanja – ta naj bi bil postavljen pri 37 odstotkih – za zelene investicije. Trenutno se za načrt razvojnih programov namenja okoli 3 milijarde evrov sicer 16-milijardnega integralnega proračuna. Tako imenovana CO2-dajatev bo postala namenski vir za spodbujanje zelenih investicij (že obstoječa dajatev je trenutno proračunski vir, ki se lahko porablja bodisi za socialne transferje ali gradnjo državne infrastrukture, tudi cest). Dajatev, ki se pobira za denimo ogrevanje na kurilno olje in za pogonska goriva, znaša 17,3 evre za tono emisij, iz tega vira se v proračunu na letni ravni zbere od 120 do 130 milijonov evrov.
