Kmetje nestrpno čakajo, koliko državne pomoči jim bo odmerila vlada za škodo, ki so jo utrpeli zaradi letošnje suše, in kdaj bodo prejeli denar. Tako je že desetletja. Računsko sodišče je leta 2007, ko je preverjalo smotrnost ravnanja države pri preprečevanju in odpravi posledic suše v kmetijstvu za obdobje 2000–2006, ugotovilo, da je za odpravo posledic suše namenila 26-krat več denarja kot za preprečevanje oziroma omilitev škode.
Suša je še vedno naravna nesreča
»Čeprav je Slovenija ena najbolj vodnatih držav, je v zadnjih 40 letih suša kmetijske pridelke prizadela kar 30-krat. Torej je suša stanje v naravi in nekaj, kar moramo vzeti v zakup, ne pa naravna nesreča, kakor jo opredeljujejo v Sloveniji veljavni predpisi,« je poleti leta 2007 opozoril Tomaž Vesel, takratni prvi namestnik predsednika računskega sodišča. Petnajst let kasneje je suša še vedno naravna nesreča. Od leta 2007 je bila škoda zaradi vseh naravnih nesreč, ki so do konca lanskega leta prizadele kmetijstvo, ocenjena na skoraj sedemsto milijonov evrov, prizadete kmetije pa so dobile okoli 106 milijonov evrov pomoči, od tega dobrih 22 milijonov evrov zaradi suše. Končne ocene škode po letošnji suši še ni, neuradno pa naj bi znašala skoraj 162 milijonov evrov.
Najučinkovitejši način obvarovanja kmetijskih rastlin pred sušo je namakanje. Strokovnjaki ljubljanske biotehniške fakultete so že pred leti izračunali, da je v Sloveniji za namakanje potencialno primernih od 190.000 do 210.000 hektarjev površin – njiv, vrtov, sadovnjakov in hmeljišč. Večino namakalnih sistemov so v Sloveniji zgradili pred letom 1990. Takrat so z njimi opremili 6500 hektarjev kmetijskih zemljišč. Kasneje so jih nekaj zgradili na novo, a ker so mnogi vmes propadli, smo danes natanko tam, kjer smo bili pred dobrimi tridesetimi leti. Po podatkih ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) imamo namreč trenutno z namakalnimi sistemi opremljenih okoli 6500 hektarjev kmetijskih zemljišč. »MKGP je od leta 2019 na podlagi vlog fizičnih oseb, izvajalca državne javne službe in inšpektorata ukinil vse nedelujoče namakalne sisteme, zato imamo v evidencah le tiste, ki so zgrajeni in delujejo,« so nam pojasnili.
Namakalni sistem, ki ni spomenik
Dobrih trinajst odstotkov vseh namakanih površin je na območju Ormoža. Največje zasluge za to ima Miran Klinc, vodja oddelka za kmetijstvo na tamkajšnji občini. Trenutno namakajo 870 hektarjev kmetijskih površin. Namakalni sistem so gradili od leta 2002, in to v štirih fazah, te dni pričakujejo gradbeno dovoljenje še za peto, za vzpostavitev namakanja na dodatnih 155 hektarjih zemljišč. »S tem bo ta projekt sklenjen. Zadovoljen sem, ker na našem območju nismo zgradili spomenika, ampak namakalni sistem, ki že dvajset let dobro deluje,« je ponosen agronom Klinc.
Na namakalni sistem Ormož je priključenih trideset zelenjadarskih in poljedelskih kmetij ter nekaj kmetijskih podjetij, tudi trije veliki pridelovalci trsnih cepljenk. Namakajo tudi Krabonjevi iz Mihovcev. »Pridelava zelenjave brez namakanja ni mogoča. V poljedelstvu, pri pšenici in koruzi, pride kakšno leto, ko namakanje ni potrebno, pri zelenjavi žal ne,« poudarja Primož Krabonja. Na njihovi kmetiji obdelujejo 26 hektarjev kmetijskih površin. Na približno polovici raste zelenjava, preostala zemljišča zasedajo poljščine. To jim omogoča štiri delovna mesta. Namakajo okoli dvajset hektarjev površin, od tega šest do sedem hektarjev krompirja, zgodnjega in poznega, po tri hektarje zelja in solate, preostalo so poljščine – pšenica, oljna ogrščica in koruza.
Brez namakanja bi se Krabonjevi z letošnjo katastrofalno sušo težko spopadli. »Glede na visoke temperature in dolgo obdobje brez dežja smo jo kar dobro odnesli. Ne samo da smo rastline ohranili pri življenju, na koncu so nam dale dokaj normalen pridelek. Če ne bi namakali, na prodnatih tleh pridelka sploh ne bi bilo, na prodnato-peščenih tleh bi ga bilo do dvajset odstotkov povprečne letine, na malo težji zemlji pa od 40 do 60 odstotkov,« je ocenil Primož Krabonja.
