Delodajalska združenja ter nekateri ekonomisti in podjetniki so se v zadnjih tednih zelo kritično odzvali na napoved bodoče koalicije o progresivni obdavčitvi premoženja, ki bi izraziteje posegla v dohodke najbogatejših. Skupni imenovalec kritik je, da bi lahko zvišanje davkov demotiviralo najbolj produktivne, kar da bi sprožilo beg ljudi in kapitala čez mejo. Na dan potrditve ministrske ekipe Roberta Goloba smo iz vrst opozicije slišali na primer, da se v ukrepih nove vlade skrivajo »socialistični eksperimenti« in »tiha nacionalizacija premoženja«. Že bežen pregled davčnih stopenj v sosednjih državah ovrže takšne napihnjene, panične odzive. Še več: primerjava podatkov držav OECD razkriva, da je Slovenija v resnici mali evropski davčni raj za dobičke pravnih oseb in tiste z velikim premoženjem.

Da gre za vihar v kozarcu vode, menijo tudi naši sogovorniki. Ekonomist Jože P. Damijan je izpostavil, da ima pri davku od dobička Slovenija z 19 odstotki peto najnižjo davčno stopnjo med članicami OECD: »Ob upoštevanju olajšav pa je po efektivni davčni stopnji Slovenija prava davčna oaza. Za primerjavo: v Avstriji zakonska stopnja davka na dobiček znaša 25 odstotkov, v Nemčiji 29,83 odstotka, na Slovaškem 21 odstotkov, na Češkem in Poljskem pa je enaka kot v Sloveniji.«

Da so v Sloveniji davki nepravično porazdeljeni, saj da imamo ob nadpovprečni obdavčitvi plač podobdavčeno premoženje in dohodke pravnih oseb, je komentiral tudi sociolog Srečo Dragoš: »Pri davkih moramo biti konservativni in previdni, rešitev pa je enostavna – vse davke je treba približati evropskemu povprečju.«

Svarilo, da bodo slovenska podjetja v tujino množično bežala zaradi ugodnejšega davčnega okolja, torej ne zdrži presoje. Davki, ki skrbijo podjetnike oziroma menedžerje in ki naj bi jih nova vlada spreminjala, so namreč po besedah Damijana v Sloveniji nižji ali povsem primerljivi s tistimi v sosednjih ali primerljivih državah. Z devetodstotnim davkom na dohodke pravnih oseb je na prvi pogled privlačna zgolj Madžarska. »Vendar dvomim, da bi si veliko podjetij želelo prenesti sedež dejavnosti v državo s tako nepredvidljivim poslovnim okoljem. Sploh po potezi Orbana, ko se je odločil za nacionalizacijo ekstra dobičkov bank in multinacionalk,« je Damijan prejšnji teden dejal za Dnevnik.

Davek na premoženje vir za razvoj države

Slika je podobna tudi, ko govorimo o premoženjskih davkih, torej o področju, kjer je koalicijska pogodba z namero progresivne obdavčitve dvignila največ prahu. Lastniki ali uporabniki nepremičnin so v Sloveniji lahko zavezanci za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, lastniki pa tudi za davek od premoženja. Slovenija je ob eni izmed najnižjih stopenj tako na ravni EU kot OECD iz tega naslova leta 2020 pobrala za 0,6 odstotka BDP davkov na premoženje. V povprečju članice OECD poberejo za 1,8 odstotka BDP davkov na premoženje, Francija nekaj manj kot štiri odstotke. Opomnimo, da so v spodnji tabeli podatki o skupni davčni stopnji in ne delež pobranih davkov v BDP. V novi koaliciji sicer še ne vedo, ali bodo obdavčili nepremičnine ali premoženje v širšem pomenu, bo pa ta vir zelo pomemben za prihodnje financiranje zdravstva, dolgotrajne oskrbe in gradnje stanovanj.

»Pri tem seveda velja slediti praksi držav, da je nepremičnina, v kateri gospodinjstvo prebiva, izvzeta iz davčne osnove. Vanjo pa se štejejo nepremičnine, ki so bile kupljene zaradi investicijskih namenov ter se bodisi oddajajo ali pa so prazne,« ocenjuje Damijan, ki zagovarja stališče, da je treba to premoženje obdavčiti po neki razumno nizki davčni stopnji, saj lastnikom prinaša dobičke. Dr. Dragoš, profesor na ljubljanski fakulteti za socialno delo, sicer glede davčnih obremenitev v Sloveniji s prstom pokaže tudi na DDV, saj da relativno visoke obdavčitve blaga in storitev glede na prejemke najbolj obremenjujejo ravno najmanj premožna gospodinjstva. Sogovornik je izpostavil, kako je to še posebej problematično v času podražitev energentov.

Dohodkovno enaki, premoženjsko neenaki

Dragoš je sicer pred časom za Val 202 dejal, da se je bogastvo najbogatejšega odstotka Slovencev od osamosvojitve povečalo za 95 odstotkov, premoženje spodnje polovice prebivalstva pa zmanjšalo za 18 odstotkov. Davčne obremenitve so seveda tesno prepletene z (ne)enakostjo v družbi. Po zadnjih podatkih OECD je sicer Slovenija še naprej med najbolj egalitarnimi državami po dohodku, kar potrjuje tudi Ginijev količnik, ki meri koncentracijo dohodka. A kot opozarjajo sindikati, je takšno stanje posledica progresivnih davkov in socialnih transferjev. »Da, kazalci, kot na primer Ginijev količnik in delež revnih, primerjalno gledano ostajajo dobri,« je pritrdil tudi Dragoš. In opozoril: »Treba pa je dodati, da se ti kazalci vseeno počasi poslabšujejo, predvsem pa bodejo v oči občasna nihanja, ki so odvisna od gibanj v gospodarstvu. Kaj to pomeni? To pomeni, da nimamo konsistentne socialne politike, ki bi bila naravnana protikrizno.«

Sogovornik je ob tem spomnil še na dva problema. Prvič, da Ginijev količnik neenakost meri skozi distribucijo dohodkov, bistveno večji generator neenakosti pa je premoženje, ki je statistično bistveno bolj izmuzljivo, saj ga je mogoče seliti v tujino in prikrivati. Kot drugo pa navaja dejstvo, da od osamosvojitve naprej na ravni političnih in ekonomski elit še vedno ni konsenza o tem, ali je manjša stopnja družbene neenakosti res nekaj dobrega, zaželenega, ali pa je škodljiva, ker naj bi domnevno preprečevala večje nagrajevanje najbogatejših. »To je vztrajna neoliberalna mantra, ki jo ponavljajo gospodarski subjekti tudi sedaj. Da je torej treba povečati neenakost, da boš lahko bolj nagrajeval tiste, ki imajo največ. To je povsem zgrešena logika, ki ne upošteva negativnih učinkov družbene neenakosti,« je podčrtal Dragoš. Dodal je, da bo v prihodnosti z vidika enakosti izrednega pomena tudi vprašanje, kako bomo v družbi porazdelili pokrivanje okoljskih stroškov.