Na ljubljanskem okrožnem sodišču so se znašli v zadregi. Prejeli so obsežno obtožnico, ki kazniva dejanja s področja preprodaje prepovedanih drog očita kar 57 obtožencem. Obtožnica je že od začetka avgusta v fazi vročanja vsem obtoženim, obramba pa ima možnost, da na obtožnico poda ugovore. Če bo obtožnica postala pravnomočna, bosta sledila predobravnavni narok in glavna obravnava, na kateri bo treba zagotoviti prostor za okoli 150 ljudi (poleg obtoženih je obvezna prisotnost tudi zagovornikov in za priprte tudi pravosodnih policistov). Tako utegnejo biti pretesni tudi najeti prostori na Gospodarskem razstavišču, ki jih ljubljansko okrožno sodišče uporablja v obsežnejših zadevah. Za nameček bo bratoma dvojčkoma Lipovac, ki naj bi bila na čelu združbe, ki je tihotapila in preprodajala konopljo, heroin in kokain, ter soobtoženim sodila sodnica splošnega kazenskega oddelka, in ne kdo od sodnikov specializiranega oddelka, ki naj bi sicer sodili v najbolj zahtevnih in obsežnih kazenskih zadevah s področja organiziranega in gospodarskega kriminala.
Od smotrnosti do
nasprotnega učinka
Temu, da združbi – pod pogojem, da bo obtožnica postala pravnomočna – ne bo mogel in smel soditi okrožni sodnik specializiranega oddelka, ki ima prav zaradi obravnave najzahtevnejših oblik kaznivih dejanj tudi plačo vrhovnega sodnika, botruje zakonsko določilo, po katerem specializirani sodniki obravnavajo zgolj primere, v katerih obtožnico vloži specializirano državno tožilstvo. V konkretnem primeru je obtožbo vložilo ljubljansko okrožno tožilstvo. »Menim, da gre za neko nedoslednost v tožilski organizaciji, ki si je ne bi smeli privoščiti, kajti vsi vemo, kaj je namen specializiranega tožilstva, specializiranega sodstva. Prevzemati najzahtevnejše in najobsežnejše kazenske zadeve in jih ne puščati sodnikom splošnega kazenskega oddelka. Konkretna sodnica ima več kot sto svojih zadev, ki jih bomo morali predodeliti ali pa bodo stale,« je v pogovoru za prejšnji Objektiv nastajajoč zaplet komentiral predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik.
Na specializiranem državnem tožilstvu so nam pojasnili, da so primer obravnavali povsem na začetku preiskave preprodajalcev droge. Toda ker se je tedaj nakazovalo, da ne bo šlo za zelo zahtevno ali obsežno preiskavo, ki bi terjala angažma specializiranih tožilcev, so zaradi smotrnosti primer odstopili ljubljanskemu tožilstvu. Tam so preiskavo nadaljevali in nazadnje tudi vložili obtožnico, na specializiranem tožilstvu pa niti niso bili seznanjeni s tem, da je zadeva vmes postala tako obsežna. Tudi če bi bili, je sicer vprašanje, ali bi bilo smotrno zadevo še enkrat dodeliti nazaj specializiranemu tožilstvu, saj bi se moral s – tedaj že kompleksnim – primerom tožilec na novo seznaniti.
Pomanjkljivosti zakonske podlage
Ta primer nazorno kaže na sistemske pomanjkljivosti zakonske podlage, ki ureja preiskovanje, pregon in sojenje v najzahtevnejših oblikah organiziranega in gospodarskega kriminala. Če je v teoriji zamišljeno, da naj bi najzahtevnejši kriminal znotraj policije preiskoval Nacionalni preiskovalni urad (NPU), preganjalo bi ga specializirano državno tožilstvo, razsojali pa bi sodniki specializiranih oddelkov sodišč, se področne zakonodaje tako razlikujejo, da je rdeča nit specializirane obravnave lahko pretrgana.
Zakon o organiziranosti in delu v policiji tako določa, da je NPU (slednji je bil tako ali tako kompromis, saj je bilo ob njegovi ustanovitvi premalo politične volje za samostojno finančno policijo) ustanovljen za posebne primere »odkrivanja in preiskovanja zahtevnih kaznivih dejanj, zlasti s področij gospodarstva, korupcije in organiziranega kriminala«, ki terjajo tudi dodatno usposobljenost in opremljenost preiskovalcev, nadalje pa narekuje, da generalni direktor policije na predlog direktorja NPU z internim aktom določi, katere preiskave sumov kaznivih dejanj bo prevzel. Zadnje takšno navodilo je lani maja določil tedanji generalni direktor policije Anton Olaj. Po Olajevem navodilu naj bi NPU prevzemal predvsem primere, v katerih premoženjska korist presega pol milijona evrov, izjemoma pa tudi zahtevnejše preiskave (organiziranega, gospodarskega in korupcijskega kriminala) z nižjo škodo. Pod Olajem je sicer NPU – povsem mimo internega akta – preiskoval celo protivladne proteste.
Zakon o državnem tožilstvu je v naslednjem koraku bolj natančen. Poleg splošnega predpisa, da je specializirano tožilstvo pristojno za pregon najzahtevnejših kaznivih dejanj, ki terja posebno organiziranost, usposobljenost in najvišjo raven učinkovitosti, navaja tudi konkreten nabor petih sklopov kaznivih dejanj, ki jih preganjajo specializirani tožilci. Gre za hujša kazniva dejanja zoper gospodarstvo, organizirani kriminal v hudodelskih združbah, korupcijska kazniva dejanja, terorizem in trgovino z ljudmi. Toda hkrati ima specializirano tožilstvo po istem zakonu že omenjeno možnost, da zaradi smotrnosti nekatere zadeve vendarle prepusti okrožnim tožilstvom.
Ta predpis nato v praksi vpliva tudi na sodišča, saj zakon o sodiščih v delu, ko govori o specializiranih oddelkih sodišč, slednjim jasno nalaga, da specializirani oddelki obravnavajo obtožnice s področij zahtevnejšega organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj, ki jih vloži specializirano državno tožilstvo. Če obtožnico, ki bi po vsebini sicer sodila na specializirani oddelek, vloži okrožno tožilstvo, pa se primer dodeli običajnemu kazenskemu oddelku oziroma konkretnemu kazenskemu sodniku po letnem razporedu.
