Sredi decembra 2011 so na oddelek za nefrologijo na UKC Ljubljana sprejeli mladega dializnega bolnika Sebastiana Ojsterška. Na urološkem oddelku so mu odstranili nedelujočo ledvico, potem pa so ga zaradi pljučnice premestili na intenzivni oddelek infekcijske klinike. Zaradi dihalnih težav so mu v sapnik vstavili dihalno cevko (tubus), da je dihal s pomočjo ventilatorja. Dva dni pozneje naj bi se odločili, da mu cevko odstranijo, a so se zaradi ponovnih težav z dihanjem odločili za ponovno intubacijo. Najprej so poskušali z laringoskopom, vendar ni šlo: ugotovili so, da ima pacient v grlu veliko oteklino. Poskusili so še z bronhoskopom in drugimi metodami, uspelo jim je šele po skoraj uri. V tem času je pacient doživel zastoj srca, tako da so ga morali oživljati. A fant je utrpel možgansko okvaro, ni se več zavedal. Prvega aprila 2012, dva dni po tem, ko so ga premestili v celjsko bolnišnico, je umrl zaradi zadušitve.
Pokojnikova starša sta prepričana, da je njegova smrt posledica nestrokovnega dela UKC Ljubljana; od njega terjata dobrih 65.000 evrov odškodnine. Očitata mu, da je sin dobil bolnišnično okužbo s pljučnico, zaradi katere so ga morali premestiti na infekcijsko kliniko. Tam naj bi si zaradi pomanjkanja nadzora v zmedenem stanju sam odstranil cevko za dihanje; starša ne verjameta, da so zdravniki to načrtovali. Oteklina grla naj bi bila posledica neustreznega zdravljenja, nestrokoven in prepozen pa naj bi bil tudi postopek oživljanja. Menita tudi, da ljubljansko zdravstveno osebje celjskemu osebju ni dalo pravih napotkov, zato je sin potem tam umrl.
Prej nestrokovno, zdaj strokovno
Na prvem sojenju, ki se je končalo konec leta 2018, je sodnica ljubljanskega okrožnega sodišča Doris Jarc razsodila, da je UKC ravnal nestrokovno in neustrezno. Za pacienta je bilo usodno dolgotrajno vzpostavljanje dihalne poti, kar je bil razlog za srčni zastoj z vsemi posledicami, je menila. Zdravnika sta napačno presodila, da lahko sama s svojim osebjem vzpostavita dihalno pot in da do srčnega zastoja ne bo prišlo. V resnici pa bi morala takoj poklicati na pomoč specialista otorinolaringologije (ORL) in torakalnega kirurga, ki bi znala odpreti dihalno pot z rezom od zunaj.
Višje sodišče je to sodbo razveljavilo, rezultat novega sojenja na okrožnem sodišču pa je povsem drugačen. Starša nista upravičena do odškodnine. Prvič zato, ker pljučnica ni bila posledica strokovne napake. Drugič zato, ker so se za odstranitev dihalne cevke odločili zdravniki in so bili za ta poseg podani vsi pogoji. Osebje je naredilo vse, da bi preprečilo nastanek otekline, slednjo pa so lahko opazili šele ob poskusu intubacije z laringoskopom. Zdravnika sta bolnika skušala intubirati s postopki, ki jih običajno opravljata, so pa (še pred zastojem srca) poklicali na pomoč tudi specialista ORL in torakalnega kirurga (na kliniki za ORL so se javili šele na drugi klic). S poskusi intubacije sta zdravnika nadaljevala in uspela v trenutku, ko je prišel eden od klicanih (in nato še drugi). Da bi se organizirali tako, da bi bila slednja prisotna ob vsaki intubaciji, ni nikjer v navadi in sodišče tega tudi ne pričakuje. Sploh ker so bile prejšnje intubacije pacienta uspešne. Dolgotrajno vzpostavljanje dihalne poti, ki se mu je pridružil srčni zastoj, je sodišče označilo za zaplet med zdravljenjem, ki pa da je potekalo strokovno, neoporečno in z največjo skrbnostjo.
