»Medtem ko prehajamo iz sproščenega poletja v šolsko rutino, so občutja pričakovanj, nostalgije in vznemirjenja povsem običajna. Otroci se soočajo s spremembami v vsakdanjem življenju, kar lahko prinese nelagodje in negotovost, lahko se pojavi tudi tesnobnost. Prav v takšnih trenutkih se pokaže kakovost stika, ki ga imamo s svojim otrokom,« razlaga dr. Katja Kozlovič, zakonska in družinska terapevtka. Podobno poudarja tudi mentorica zavestnega starševstva dr. Tamara Teršič: »Premislimo o svojih lastnih pričakovanjih. Ne zahtevajmo od otroka popolnosti in poskrbimo raje za to, da se bo dobro počutil. Šele takrat se lahko namreč uči. Niso pomembne le ocene, pač pa spodbujajmo otroka, da razmišlja s svojo glavo ter ohranja odprtost in radovednost.«

Teršičeva svetuje, da začnejo starši še pred začetkom šole uvajati zgodnejšo uro za odhod v posteljo. Kot pravi, je namreč zelo pomembno, da je otrok naspan, sicer lahko pride do preutrujenosti in razdražljivosti. Da starši, ki iz lastnega strahu in pričakovanj poskušajo otroka »utiriti« že vnaprej, lahko povzročijo nepotreben pritisk in tesnobo, meni tudi Kozlovičeva, ki ob tem svetuje, naj otroka ne pripravljamo na novo šolsko leto z vnaprejšnjim ponavljanjem snovi. »Vsak otrok je edinstven in ni univerzalnega pristopa, ki bi bil primeren za vse. Zato je tu najpomembnejše, da starši zmorejo čustveni stik s svojim otrokom. To pomeni, da začutijo, ko je v stiski, to ubesedijo in s tem omilijo težo čustev. Tako bo otrok dobil varen prostor ob starših za izražanje, kar mu bo posledično dalo tudi občutek varnosti v šoli in stres bo manjši,« opisuje terapevtka. Sogovornici se strinjata, da je gradnja odnosa z otrokom kontinuiran proces, ki vključuje vzpostavljanje zaupanja, spoštovanje otrokovih občutkov in potreb ter prilagajanje na njegove edinstvene značilnosti.

Hiter življenjski tempo
ne koristi nikomur

Da nas hiter življenjski tempo in nenehne obveznosti in dejavnosti silijo v odtujevanje, opaža tudi mama in učiteljica Rebeka Vidic. »Pomembnejše postaja to, kar rečejo sošolci in sovrstniki, kot to, kaj o tem menimo starši. Zgled postane trener ali učiteljica, starši ostajajo v njeni senci. Seveda je to za marsikoga boleče, vendar je še kako resnično. In tega kot starši ne bi smeli izpustiti iz rok. Za to bi si morali prizadevati že v predšolskem obdobju, čemur se dejansko lahko izognemo tako, da z otrokom preprosto preživimo več časa, na kakovosten način in se izognemo preostalemu nepotrebnemu balastu, denimo številnim obšolskim dejavnostim,« opisuje.

Sama pozna številne družine, ki svoje dneve zaradi neštetih aktivnosti in obveznosti preživijo v avtomobilu. »Splošen družbeni problem je prepričanje, da če otroku ne ponudimo določenega števila igrač, dejavnosti, dogodkov ali prvovrstnih zabav, to pomeni, da otroka prikrajšamo za izkušnje in ga nečesa oropamo. Sama pa razmišljam tako: otroka oropamo miru, igre, sproščenosti, otroštva, lahkotnosti, vsekakor pa tudi občutka za kakovostno preživet čas in odnose znotraj primarne družine, če mu ves čas, že v predšolskem obdobju, poleg vrtca ali šole ponujamo (vodene) dejavnosti,« pravi Vidičeva.

Mama osemletnice opozarja tudi na to, da bi si starši lahko bolj prizadevali za to, da se dva meseca poletnih počitnic ne bi tako bistveno razlikovala od preostanka leta. »Morda je torej bolj na mestu vprašanje, kako zadihati, kako tudi deset šolskih mesecev preživeti tako, da bodo lahkotnejši, manj stresni in bolj 'počitniški',« opisuje sogovornica, ki dodaja, da nas obilica obšolskih dejavnosti ne bo podprla pri nameri, da si šolsko leto olajšamo, poenostavimo in lahkotno dihamo vseh 12 mesecev.

Vsak otrok je edinstven posameznik

Zastavlja se torej vprašanje, kako zagotoviti, da bodo otroci obogatili svoje življenje z različnimi izkušnjami, hkrati pa ne bodo preobremenjeni. »Odgovor je v tem, da se vsak otrok obravnava kot edinstven posameznik z lastnimi zmožnostmi, interesi in potrebami,« opisuje Kozlovičeva, ki svetuje, da starši ob začetku novega šolskega leta prisluhnejo svojim otrokom ter vzpostavijo pristen stik z njimi. »Ni univerzalnega števila dejavnosti, ki bi ustrezalo vsem otrokom. Pomembno je, da se otroka spodbuja k izbiri tistih dejavnosti, ki mu bodo prinesle veselje in samozavest ter razvijale njegova močna področja,« pravi Kozlovičeva in dodaja, da je hkrati treba zagotoviti tudi čas za počitek, družinske odnose in prosti čas.

»Kar otroci najbolj potrebujejo zunaj šole, je prosti čas, prosta svobodna igra, brezdelje in seveda stik z nami, starši, saj že tako veliko časa preživijo stran od doma. Vključimo jih v gospodinjske aktivnosti, delo v delavnici ali na vrtu. Poskrbimo, da je vzdušje ob tem sproščeno in povezujoče. Naj jim bo kdaj tudi dolgčas, naj kaj ustvarjajo, berejo knjige, predvsem pa preživimo čim več časa z njimi v naravi, pri skupni igri ali skupnih aktivnostih, pogovarjajmo se z otroki in se povezujmo z njimi,« našteva Teršičeva, ki meni, naj bo zunajšolskih dejavnosti čim manj. Naj si otrok izbere eno ali največ dve in naj sam izbere tisto, kar si res želi.

Kdaj pa dati otroku v roke zaslon?

Pojavijo se različne razlage o tem, kaj je primerna uporaba zaslonov, kaj ni, koliko je časovno sprejemljivo in kaj že meji na odvisnost. »Sama tehnologijo in zaslone na eni strani vidim kot krasen pripomoček, ki nam marsikaj olajša, in kot orodje, ki ga uporabljamo tudi za učenje. Na drugi strani pa je lahko čezmerna uporaba naštetega rušilna za naše odnose in za razvoj otrok,« razlaga Rebeka Vidic, ki pravi, da zasloni vplivajo na naše možgane in nevrone, pri tem pa ima v mislih predvsem novodobne risanke, družbena omrežja, računalniške igrice, videospote. »Pozneje, predvsem v šolskem obdobju – če ne že prej – opažamo motnje koncentracije, ki se odražajo tudi pri branju, nemir in pa potrebo otroka po konstantnih stimulatorjih iz okolja,« opisuje.

Kozlovičeva pravi, da glede omejevanja dostopa do spleta za otroke ni enotnega recepta. Meja je v veliki meri odvisna od starosti, zrelosti in potreb posameznega otroka. »Priporoča se postopno uvajanje otroka v svet interneta. Za najmlajše je primerno omejiti dostop do spleta, nato pa ga postopno razširiti ob pridobivanju večje zrelosti. Vsekakor pa je pomembno, da starši aktivno spremljajo otrokovo uporabo interneta, predvsem v zgodnjih letih,« opisuje in izpostavlja pomen zavedanja, da otroci in mladostniki včasih pobegnejo v virtualni svet zaradi pomanjkanja pristnega stika s starši.

V družini naj otrok najde
varnost in zgled

Slednje poudarja tudi Teršičeva: »Najpomembneje je, da ustvarimo v družini dovolj varnosti, da nam lahko otrok zaupa. Da lahko izrazi svoja čustva in potrebe ter je slišan in sprejet. Če nam je uspelo postaviti temelje – ustvariti varno navezanost, potem je veliko možnosti, da otrok ne bo imel potrebe, da se zateče v zaslone in neprestano družbo vrstnikov.« Po besedah Kozlovičeve je kritična faza, ko se to še posebej dogaja, puberteta.

»Starši igrajo ključno vlogo pri oblikovanju otrokove digitalne pismenosti in odgovorne uporabe tehnologije. S tem, ko vzpostavijo jasna pravila, omejitve in vzpostavijo odprto komunikacijo z otrokom, ga usmerjajo k zdravemu odnosu do interneta in pametnih naprav ter mu omogočijo raznolik in uravnotežen razvoj. Prav tako je ključno vzpostaviti pravila glede uporabe naprav med obroki, pred spanjem in med šolskimi obveznostmi,« svetuje terapevtka. »Starši lahko uporabijo kreativne pristope, kot so skupne družinske dejavnosti, športne aktivnosti, ustvarjalne delavnice in drugi hobiji, ki jih bodo pritegnili. Pomembno je, da otroka vključijo in ga spodbujajo k aktivnostim zunaj digitalnega sveta.«

Vidičeva pri tem izpostavlja vprašanje, kako biti moder, preudaren in zahtevati od otroka nekaj, česar še sam nisi sposoben živeti. »V prvi vrsti poskušam prevzgojiti sebe, telefon čim večkrat pustiti doma, na polički in ga tudi utišati, če je treba. Samodisciplina je včasih zares trdo delo. Ne samo, ko gre za gibanje ali zdravo prehrano, temveč tudi takrat, ko poskusimo spremeniti katero koli drugo razvado oziroma navado. Računalnik bolj kot ne uporabljam službeno, vendar moram biti tudi tukaj disciplinirana in ga vmes ugašam. Tablice pa niti nimamo. V mojem primeru je torej najtrši oreh pametni telefon. In če želim biti dober zgled otrokom, potem si prizadevam, da ga načrtno puščam doma ali izklapljam,« opisuje svojo izkušnjo.

»Če nam uspe ustvariti z otrokom dovolj trden odnos, v katerem bo otrok raje izbral družbo z nami kot brskanje po spletu ali pisanje sporočil po telefonu, smo naredili ogromno. Otroka namreč ne moremo prisiliti, da je raje z nami. To je stvar odnosa, ki smo ga gradili z njim skozi leta,« opisuje Teršičeva. Kozlovičeva pa zaključuje: »Lahko bi torej povzeli, da je izrednega pomena, kaj se dogaja v naših odnosih, ko smo 'offline'.«