Na Široko, zaselek nad Tolminskim Lomom, se človek običajno povzpne zaradi štrukljev, ki jih na tamkajšnji turistični kmetiji pripravijo z različnimi nadevi ter zabelijo z nekaj masla, sladkorja in cimeta. Je pa treba priznati, da se časi spreminjajo in da štrukljem s svojo slavo vse bolj konkurira gospodar kmetije Aljaž Bevk, primer človeka zdrave kmečke pameti in poguma reči, da je cesar nag. Komentator dogajanja v družbi, vedno na nogah za novostmi, prehitevajoč svoje misli, od ponedeljka do petka kmet, za vikend kuhar, ob večerih mislec in filozof. Ob našem obisku ga najdemo v zanj sila nenavadni situaciji, s poškodovano nogo sedečega za mizo. Ko se je v bolnišnici potil od bolečin in še bolj od skrbi, kako bodo doma zmogli brez njega, je na družbenih omrežjih objavil zapis, da išče kuharja. V nekaj urah po objavi je imel tri resne ponudbe. »In to kljub največji turistični sezoni in pomanjkanju kuharjev,« vzklikne Bevk, prepričan, da se dobro z dobrim vrača.

Medtem ko se marsikateri gospodar predolgo oklepa glavne besede in kmetijo težko spusti iz rok mlajši generaciji, je njemu oče kmetijo prepustil pri 19 letih. V času, ko je v srednji gostinski šoli raje zamolčal, da imajo doma kmetijo, ker je bilo to preveč sramotno. Sprejel jo je z nekaj treme in veliko odgovornostjo, da ne zapravi, kar so njegov oče in dedje leta in desetletja gradili. »Čutil sem odgovornost do njihovih žuljev,« pravi in doda, da je po tisti srednješolski zatajitvi odrasel v ponosnega kmeta, ki se trudi dan za dnem dvomljivcem dokazati, da je biti kmet častno delo in da je tudi na kmetiji mogoče preživeti.

Aljaž Bevk, kmet in gostinec, lastnik Turistične kmetije Široko, Tolminski Lom, Posočje / Foto: Nataša Bucik Ozebek

Aljaž Bevk, kmet in gostinec, lastnik Turistične kmetije Široko, Tolminski Lom, Posočje  Foto: Nataša Bucik Ozebek

Hribovski kmet je bolj ogrožen kot ris

Skupaj z družino v Tolminskem Lomu in širše obdeluje 16 manjših opuščenih kmetij. Bevk je prepričan, da je zagotovilo za uspešno delovanje kmetije sodelovanje več generacij. Tudi neštetokrat opevano besedo trajnost razume v tem pomenu. »Trajnost zame pomeni, da bo šla ta kmetija iz roda v rod, da jo bom znal predati mojim otrokom in da bodo tudi naslednji rodovi še obdelovali zemljo. To je, vsaj za dolino Soče, najboljša možna trajnost,« prikima sicer trdno prepričan, da so danes hribovski kmetje veliko bolj ogroženi kakor medved, šakal in ris. »Dovolj je, da prideš na predavanje za kmete, pogledaš po predavalnici in nas prešteješ. V njej je več kot tri četrtine kmetov starejših od 60 let, kar je dokaj jasna slika naše ogroženosti. Medtem ko imajo zveri svoje zagovornike v politiki, jih mi nimamo. Žugajo nam s sožitjem, ki ga do neke mere celo sprejemam, a če bi bilo mogoče živeti v popolnem sožitju, v živalskem vrtu v Ljubljani živali ne bi imeli zaprtih za mrežami in v kletkah. Podeželje ne razume mesta in mesto ne razume podeželja, kar gre politiki pogosto na roke in to delitev s pridom uporablja,« skomigne.

Tudi ob besedah zeleni prehod in zeleni turizem postane nervozen. »Pa ne zato, ker bi bilo v osnovi s temi koncepti kaj narobe. V svojem bistvu so dobri, problem pa je, da so tako zlorabljeni in izrabljeni in ker jih večina uporablja z zelo neiskrenimi nameni. Nekoč je veliko pomenila beseda domače, rezervirana je bila za hrano, ki jo pridelamo slovenski kmetje. Danes je domače že vse, kar dobiš v Hoferjevih in Sparovih trgovinah. S tem beseda nima več nobenega pomena, trgovci, politiki pa tudi potrošniki so jo uničili. Podobno se dogaja z zelenim turizmom, to je postala le še marketinška fraza, poslovna priložnost brez resnega namena v ozadju. Tudi podnebne spremembe so na tej poti, kmetje jih še kako občutimo in se jih zavedamo, a potem hitro vidiš, da je vse skupaj le kup besed brez pravega namena za ukrepanje. Včasih razmišljam, imamo društvo za nenasilno komunikacijo ... dobro bi bilo imeti tudi društvo za preprečevanje izrabljanja izrazov.«

Kritičen je tudi do marsikaterega evropskega projekta, na katerega se nekritično prijavimo – ne tako kot bi bilo za nas dobro in prav, ampak tako, da bomo dobili denar, pa četudi so rešitve skregane z zdravo pametjo. »Kot bi človeku, ki pride na našo kmetijo lačen, prodali dekoracijo na krožniku. Ali pa za dve leti ohranili cvetoče travnike, ob tem pa spregledali, da se nam bo tretje leto zaradi tega vse zaraslo in da bo kmetija propadla. Rožice bodo namreč ostale le, če bo tu ostal tudi kmet,« navede le dva primera.

Čeprav se z novodobnimi izmišljotinami ne peča prav rad, ima vseeno svojo bitcoinovsko investicijo. Kot pravi kmet jo je dobesedno zakopal v zemljo. Gre za nasad stotih sadik breze, hrasta in kostanja, katerih koreninski sistem so prej okužili s trosi črnih tartufov.

Virtualne gostilniške debate

Medtem ko se eden najbolj znanih posoških kmetov Jani Kutin iz Čadrga, obenem tudi Aljažev prijatelj, birokratskim idejam Bruslja in Ljubljane upira s pesmijo (najbolj znana je pesem Banda kravatarska), se jim Aljaž Bevk zoperstavlja s svojimi zapisi na družbenem omrežju facebook. Doslej se jih je, zbranih pod imenom Virtualna gostilniška debata, nabralo več kot petdeset. Začelo se je decembra 2020, krepko v 21. stoletju, ko v Tolminskem Lomu še vedno niso imeli javnega vodovoda.

»Osnovne življenjske dobrine niso trgovina, ne kino, niti turizem ne. To je kvečjemu blaginja, osnovne dobrine pa so hrana, družina, elektrika, ceste in voda. In te nismo imeli. Zamenjalo se je osem predsednikov krajevnih skupnosti, nešteto obljub, ob vsakih volitvah smo poslušali nove, mi pa še vedno brez vode. Končno so v občinskem svetu izsilili tudi našo vodo, nato pa so se svetniki nekaj skregali in iz maščevanja je padla tudi voda. Kupovalo in kupčkalo se je z glasovi, v Tolminu so gradili kino, stadion ... pa vas vprašam, kako ti ne bi padel mrak na oči. Takrat sem napisal prvo debato in dal ljudem misliti,« se spominja. S preprostim zapisom, podkrepljenim z nekaj humorja, je takrat pretresel Tolminsko in postal znan v slehernem zaselku. Vodo so čez tri leta nazadnje le dobili, debate pa še vedno nastajajo. Spodbudo zanje najde, ko ga ljudje na cesti ustavljajo, mu čestitajo za razmišljanje ali pa mu s svojimi pogledi odprejo nov svet in drugačno razumevanje problema. »Večkrat se ob koncu tedna na naši kmetiji oglasijo gostje, ki bi me želeli spoznati, ker berejo moje zapise, mi sledijo in me spremljajo. Pogosto se iz komentarjev tudi kaj pametnega naučim, z njimi rešujem svoje probleme. Če pa lahko s svojim razmišljanjem komu pomagam, sem tudi vesel,« pripoveduje.

V zapisih se mladi kmet dotika vseh por družbe, skrbijo ga vojne, samooskrba, nepotrebna poraba energije, zdravstvo ... Svoje zapise pogosto podkrepi s prispodobami s svoje kmetije ali basnimi, v zadnjem času nenavadno pogosto v njih nastopata lika Tina in Robert. Sta se mu kaj zamerila? »Ah ne, verjamem pa, da Robert ni sam kriv za vse neumnosti, ki jih počne. Ne pravijo zastonj, da ženske držijo pokonci tri vogale pri hiši,« se posmeje, da premier in njegova prva dama kar sama kličeta po nastopanju, ko mešata realnost in iluzijo instagrama. Prikima, da bi Tina v njegovih basnih in zgodbah brez težav prevzela vlogo lisičke.

Aljaž Bevk, kmet in gostinec, lastnik Turistične kmetije Široko, Tolminski Lom, Posočje / Foto: Nataša Bucik Ozebek

Aljaž Bevk, kmet in gostinec, lastnik Turistične kmetije Široko, Tolminski Lom, Posočje  Foto: Nataša Bucik Ozebek

Bitcoinovska naložba

Bi Aljaž Bevk lahko bil politik? Bi znal reči, da je nekaj črno, če je v resnici belo? »Ne bom tajil, ponudb in vabil za najrazličnejše oblike političnega udejstvovanja je bilo že kar nekaj, ampak nisem prepričan, da imajo v politiki radi take, ki vedno povedo, kar mislijo,« se nasmeje. In čeprav se z novodobnimi izmišljotinami ne peča prav rad, ima vseeno svojo bitcoinovsko investicijo. Kot pravi kmet jo je dobesedno zakopal v zemljo. »Gre za nasad stotih sadik breze, hrasta in kostanja, katerih koreninski sistem so prej okužili s trosi črnih tartufov. Pogoj za rast so apnenčasta tla. Čakam, da drevesa dovolj zrastejo, da oblikujejo krošnjo, potem bi morali v zemlji začeti rasti tudi tartufi. Ko so mi moji nogometni prijatelji pojasnili, kaj so to bitcoini, sem si hitro razložil, da je to denar, ki hkrati je, a ga ni. In tako je tudi moja naložba nekaj podobnega. Vložil sem denar in nekaj dela, zdaj pa čakam. Naslednjih nekaj let mi mora biti vseeno, kako gredo krivulje gor ali dol, čez kakšno slabo desetletje pa bom ali bogat ali pa izgubil vse,« se posmeje. Z nekaj optimizma ga navdaja rezultat podobnega preizkusa v Rusiji, kjer so ugotovili, da lahko na ta način na pol hektarja površin vzgojiš za 25.000 evrov tartufov, še bolj pa podatek, da je profesor, s katerim sodeluje pri tem poskusu, doslej največji črni tartuf našel v Poljubinju, le streljaj stran od Tolminskega Loma.

Poleg tega verjame tudi v čudeže in zna biti hvaležen za vse, kar se dobro izide. Ko je pred nekaj leti v naročju po pobočju nesel hudo poškodovano hčer, ki je padla čez pečino, se je zaobljubil, da bo v zahvalo postavil znamenje. Spomladi lani je na robu planote, na edinem kuclju daleč naokoli, postavil velik križ, znamenje hvaležnosti. »Trenutno živimo v času, ko mislimo, da se da vse kupiti, in ko imamo vsega preveč,« spomni, da ni vse tako samoumevno in da se le dobro z dobrim vrača. Rek, ki se mu vedno znova potrjuje. 

Priporočamo