Čudežni deček slovenske energetike prevzema vodenje najvišjega organa slovenskega rigidnega, omejevalnega in birokratsko zadušenega državnega mastodonta. Vstopa – ne prvič – v okolje, povsem drugačno od tistega, iz katerega je moral oditi. Robert Golob po duši in srcu ni politik. Je poslovnež. Vizionar, ki vidi čez ograjo in dlje od jutrišnjega dne. Ni vajen sprejemati kompromisov ter ne mara ugovorov in nasprotovanj. Kljub temu pa tisti, ki so bili ob njem pred več kot dvajsetimi leti, ko je – politično neprilagojen – prvič zašel v sistem državne uprave, vendarle priznavajo, da je ne glede na svoj značaj in naravnanost prinesel v okostenelo državno okolje nov, svež veter.
Golob ni nov politični obraz. Bil je podpredsednik stranke Pozitivna Slovenija in po padcu druge Janševe vlade leta 2013 tudi prva izbira Zorana Jankovića za mandatarja. »Gospoda Jankovića seveda poznam in se še vedno kdaj slišiva. Zagotovo pa ni moj boter, kot tudi jaz nisem njegov. Čas je, da se slovenske politike neha podcenjevati kot podaljške nekih botrov,« je za Delo poudaril februarja. Ko je takrat zavrnil Jankovićevo ponudbo, ki bi jo vsak nadobudni politik pograbil z obema rokama, je bilo nedvomno jasno, da ga politika pravzaprav ne zanima.
O obnovljivih virih desetletje pred drugimi
Že pred desetletji je razmišljal drugače od večine. V obdobju, ko je država mrzlično iskala nove vire energije in je šaleški lobi sramežljivo ponujal idejo o šestem bloku termoelektrarne v Šoštanju, je majhen del slovenske politike razmišljal o alternativi, o slovenskem odkupu hrvaške polovice krške jedrske elektrarne. Ponudbo za odkup je leta 2002 pripravil državni sekretar Robert Golob. Če bi se ta ideja, ki sta ji bili naklonjeni tako slovenska kot hrvaška javnost, uresničila, se v Šoštanju nikoli ne bi zgodila mati vseh korupcijskih afer.
Tedaj je bil Golob že drugič državni sekretar za energetiko. Leta 1999, v času zlate dobe LDS, je bil desna roka ministrice za gospodarstvo Tee Petrin, kasneje pa ministra za okolje Janeza Kopača. Snoval je ključne energetske zakone in vodil projekt hidroelektrarn na spodnji Savi. Leta 2002 je, domnevno zaradi razhajanj s Kopačem, odstopil, se preselil v Novo Gorico in ustanovil družbo Strela-G. V času, ko globalno segrevanje in energetsko potratno življenje še nista našli poti na naslovnice časopisov in v novice TV-dnevnikov, se je ta firma, edina v Sloveniji, ukvarjala s prihranki porabe energije v javnem sektorju. Področje je Golob spoznal med študijem v ZDA. Po diplomi leta 1989 in magisteriju tri leta kasneje ter doktoratu leta 1994 na fakulteti za elektrotehniko je kot Fulbrightov štipendist gostoval na Georgia Institute of Technology v Atlanti.
Rojstvo trgovskega velikana
Dve leti po izletu v podjetništvo mu je uspel veliki met. Povezal se je z Igorjem Bavčarjem, ki je takrat prevzel Istrabenz, in ta je z velikodušnim vložkom milijon evrov vstopil v lastništvo Golobovega podjetja. Nastala je družba Istrabenz energetski sistemi, ki se je čez štiri leta z vstopom Gorenja preimenovala v Iges. Nekaj mesecev kasneje se je rodil Gen-I in za desetletje dobil pravico do trženja elektrike iz nuklearke, kar mu je prineslo znatno prednost pred državnimi konkurenti. Tako se je razvil v trgovskega velikana z nekaj milijardami letnega prometa.
Golob je bil prvi in do pred kratkim edini predsednik uprave. Gen-I je moral zapustiti ob koncu rekordnega poslovnega leta. Na odhod z Gen-I se je po lastnih besedah pripravljal leto dni, ssaj je pričakoval, da bo moral oditi. Nagrado za uspešnost je podaril v dobrodelne namene, ni pa se izognil očitkom o svojih prihodkih, ki so postali ena izmed ključnih predvolilnih tem. »Imamo najvišji donos na kapital, najnižje cene, najvišje plače, nič dolga ter presežek denarnih sredstev na računu,« je rad poudaril. »Ali si predstavljate, v kakšni državi bi živeli, če bi to veljalo za Slovenijo?« Pričakovanja javnosti, ki jo je oblast dve leti zatirala in poniževala, so nedvomno visoka.
