Matija Kovač šteje 33 let in je tako v letošnji statistiki izvoljenih županov v kategoriji mlajših, ni pa najmlajši. Nekateri so ob tem pohiteli s komentarji, da bo preteklo še veliko Savinje, da bo dosegel to, kar je uspelo njegovemu predhodniku Bojanu Šrotu. Celje je v zadnjih dveh desetletjih brez dvoma korenito spremenilo svojo podobo. Seveda na bolje. A očitek mnogih je bil, da je staro mestno jedro vse bolj prazno in zaspano, da se mladi izseljujejo, ker ni dovolj stanovanj. A to je, roko na srce, tudi velika pomanjkljivost drugih slovenskih mest.
Zato bo zanimivo opazovati, kako se bo teh težav lotil arhitekt, oblikovalec in kulturni producent, ki je magistriral na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, izpopolnjeval pa se je na beneški IUAV (Erasmus, 2013) ter londonski Mountview Academy of Theatre Arts (oblikovanje svetlobe, 2010). Trenutno je še del kolektiva arhitekturno-oblikovalskega biroja Zgradbazamisli, ko bo nastopil župansko funkcijo, pa bo to delo opravljal poklicno. Je tudi soustanovitelj in član programske ekipe zavoda Hiša kulture Celje, kjer vse od ustanovitve leta 2009, a zgolj volontersko, opravlja delo producenta glasbenih in glasbeno-scenskih ter drugih uprizoritvenih produkcij in programskih ciklov.
Čeprav je Kovač za mnoge še nepopisan list, vsaj na lokalni ravni ni brez izkušenj, saj je bil že leta 2014 kot svetnik Levice izvoljen v mestni svet. Za župana pa je kandidiral s podporo Gregorja Deleje in skupine volilcev. Takoj po razglasitvi rezultatov prvega kroga sta Kovača javno podprla Uroš Lesjak in lokalni odbor Gibanja Svoboda ter Sandi Sendelbah in njegova Lista za Celje. In dejansko je bilo že glasov, ki sta jih zbrala omenjena, skoraj dovolj za Kovačevo zmago. Še kakšnega pa so zagotovo primaknili volilci stranke SD. A tisto, kar zdaj mnoge najbolj skrbi, je, kako se bo Kovač znašel v mestnem svetu, kjer svoje liste nima. A sam pravi, da se je takoj po volitvah začel pogovarjati z vsemi političnimi akterji, tudi največjima svetniškima skupinama v mestnem svetu. »Želim si vzpostaviti široko neformalno koalicijo, ki bo delala v dobro vseh,« poudarja Kovač. Da v Celju ideologija nikoli ni igrala velike vloge, tako da to za Kovača ne bi smela biti ovira, meni tudi Peter Pišek, edini iz vrst SLS, ki se mu je še uspelo obdržati med svetniki. Da je kot svetnik Kovač vedno jasno izražal svoja stališča in ni molčal, če je bilo treba podpreti kaj dobrega ali čemu nasprotovati, o svojem kolegu iz svetniških vrst pove Marijana Kolenko, svetnica SD.
Zaznamovala ga je – Moskva
Kovač živi v središču Celja, prva otroška leta pa je preživel na Hudinji. Le mesec pred tem, ko bi moral iti v prvi razred osnovne šole, pa so se z družino preselili v Moskvo, kjer je oče, ki je delal v Krki, dobil službo. Prvih pet razredov osnovne šole je zato Kovač končal v Rusiji. A mu na začetku ni bilo lahko, saj se je znašel v tuji deželi, ne da bi znal eno samo rusko besedo. Zato dobro ve, da se uspešna integracija tujcev, ki jih je tudi v mestu ob Savinji vse več, začne prav pri jeziku. In tudi sam, pravi, se bo zavzemal za učenje in čim večjo rabo slovenskega jezika. Nekdanji novinarki Nataši Gerkeš, ki intervjuva znane Celjane, pa je zaupal tudi, da je tudi v Moskvi dve uri na teden obiskoval pouk slovenščine, ki ga je na slovenskem veleposlaništvu vodila dopisnica RTV Vlasta Jeseničnik. Še bolj zanimivo je, da je Kovačev oče v Rusiji ostal in si tam ustvaril novo družino. Danes ima zato Kovač tam tudi tri polbrate. A se vsi med seboj odlično razumejo in imajo redne stike. Očetu pa je sina celo uspelo obiskati med kampanjo, česar je bil zelo vesel.
Družino pa si je že ustvaril tudi Kovač. S partnerico Mojco, tudi arhitektko, imata šestletno hčer Maksimilijano, ki je letos postala prvošolka. Spoznala sta se v Benetkah, kamor ga je kot študenta povabil stric, očetov polbrat Tomo Kovač, ki je prav tako mednarodno priznani arhitekt v Avstraliji. Z Mojco se zato v Benetke vsako leto vračata in tam obujata lepe spomine. Kovač se je Celjanom prikupil, ker je vse mestne četrti in krajevne skupnosti med kampanjo prevozil s triciklom, na katerem je imel jabolka, ki jih je delil med ljudi in se z njimi tudi veliko pogovarjal. Dejal je, da je še sam sebe presenetil, ker se je prelevil v »ljudskega« človeka. In kdaj sta se spoznala z Gregorjem Delejo, ravnateljem gimnazije Celje Center, ki ga je tudi nagovoril, da kandidira? Njuni poti sta se prekrižali pred petnajstimi leti, ko sta se znašla v vlogah mentorja in dijaka v izjemni srednješolski produkciji muzikala Lepotica in zver. »Ne glede na rosna leta me je navdušil s svojo zavzetostjo, inovativnostjo, ustvarjalnostjo ter neverjetno povezovalno energijo – vse to se je v tem času le še krepilo in danes je pred nami mlad župan, ki ga odlikujejo močne reference, uspešno profesionalno in osebno življenje ter močno izražene temeljne vrednote, ki narekujejo njegove življenjske cilje. Ob tem pa bogate izkušnje, radovednost in želja po učenju, občutljivost ter veliko srce – torej vse tisto, kar mora imeti vodja prihodnosti, čigar najpomembnejša vloga mora biti aktiviranje potencialov vseh sodelavcev in okolja, v katerem ustvarja. Tako nastajajo skupnosti, ki uresničujejo vzajemne cilje in razmišljajo s toliko možgani, kolikor jih skupnost šteje,« pravi Deleja. In doda, da ima Kovač rad tako morske kot gorske oddihe, kadar je čas za dopust. Pa tudi, da se je pred leti, skupaj z Mojco, navdušil nad swingom, ki pa sta ga zaradi korone morala dati na stran.
Če je splošno znano, da je Kovač pogosto na kolesu, pa je malo manj znano, da je tudi rekreativni tekač. Deleja ne dvomi, da Kovač ne bi bil kos svoji novi funkciji. »Ima zelo jasno vizijo in sledi zastavljenim ciljem. Menim, da je idealna osebnost za opravljanje županske funkcije. In zelo dobro se zaveda, da bosta za uspeh potrebna široko sodelovanje in podpora vseh sodelavcev, političnih sopotnikov in drugih ljudi,« sklene Deleja.
